Kot je poročal Net TV, na pobočju ptujskega gradu letos ne bo niti enega bagra: razpis za izvajalca obnove žitnice bo ministrstvo za kulturo objavilo šele prihodnje leto. Po istem viru je tudi projekt krajinske ureditve vreden približno štiri milijone evrov še ujet v idejni zasnovi, z razpisom in začetkom del šele v 2026. To ni “temeljita priprava”, to je operativni kolaps.
Po Net TV so “sredstva zagotovljena”, toda postopki se vlečejo — kar povečuje tveganje, da zaradi zamikov izpade evropsko sofinanciranje, vezano na aktualno programsko obdobje. Še več, vir opozarja, da odlašanje smrdi po politiki, saj se bližajo dvojne volitve. Če je res, da se kulturna dediščina postavlja v čakalno vrsto zaradi kampanj, je to učbeniški primer nesposobnosti in neodgovornosti do javnega interesa.
Razpis je bil sprva načrtovan za letošnje poletje, a ga do danes ni. Uradni izgovor: “dodatna preverjanja” in “usklajevanje s soglasodajalci”. Rezultat? Nova obljuba, da naj bi razpis prišel “v začetku 2026”. Medtem pa objekt s približno 4.000 m² še naprej propada. Ministrstvo samo priznava, da gre za eden najzahtevnejših posegov statične sanacije kulturnega spomenika v Sloveniji — in hkrati vztraja pri fantazijski časovnici, po kateri bi bilo treba do 2027 v enem samem letu izpeljati statično sanacijo, notranjo ureditev in postavitev razstave. Po Net TV se mnogi upravičeno sprašujejo: kdo verjame takemu načrtu?
Operativna resnica je preprosta:
-
brez pravočasnega razpisa ni izvajalca,
-
brez izvajalca ni del,
-
brez del pa je EU denar pod vprašajem — in kulturni spomenik na nitki.
Namesto jasnega projektnega vodenja dobimo prelaganje rokov, megleno komunikacijo in politične kalkulacije. To ni kulturna politika, to je upravljavski bankrot. Odgovorni bi morali predložiti realen časovni načrt, javno objaviti stanje soglasij, pokazati projektno tveganje in mitigacijski plan ter vsak mesec poročati o napredku. Dokler tega ni, bo ptujska žitnica ostala spomenik neučinkovitosti.
