Redna oktobrska seja državnega zbora se bo začela z uradno seznanitvijo o odstopu vodje poslanske skupine Socialnih demokratov (SD), Janija Prednika. Ta politični pretres, kot poroča Peter Jančič, odpira novo poglavje v razgradnji kadrovskega stebra trenutne vladne koalicije, ki jo vodi premier Robert Golob. Gre za še enega v vrsti škandalov in zamenjav, ki razgaljajo nekompetentnost in notranji razkroj vladajoče elite.
Kot navaja Jančič, je Prednik odstopil po razkritjih Bojana Požarja, da ga je zaradi domnevnega nasilja prijavila že druga bivša partnerka. Čeprav Prednik fizično nasilje zanika, sam priznava neprimerne odzive v konfliktih. Tako se vladna večina znova sooča z afero, ki bi v vsakem odgovornem političnem okolju vodila v temeljite notranje čistke, a jih v Golobovi koaliciji očitno razumejo le kot rutinske kadrovske nadomestitve.
Sedež v državnem zboru bi po volilnih rezultatih morala prevzeti Andreja Katič, a ta je že ministrica za pravosodje – postala je to po sramotnem odstopu Dominike Švarc Pipan zaradi afere Litijska. Zdaj je v igri Janja Rednjak, ki ima zgolj devet odstotkov podpore v enoti, in bi v najboljšem primeru opravljala mandat še pol leta. Takšna zasilna kadrovska rešitev odraža popolno pomanjkanje dolgoročne vizije in stabilnosti v SD ter širši vladni strukturi.
Po poročanju Jančiča pa se kaos ne konča tukaj. Odstopi so postali stalnica v največji vladni stranki, Gibanju Svoboda. Zloglasni primeri kot sta nekdanji boksar Dejan Zavec in Martin Marzidovšek, ki sta parlament zapustila povsem neopazna in brez vsakršnega vpliva, kažejo na pogubno kadrovsko politiko Svobode, ki je temeljila na populizmu in medijskem blišču, ne pa na vsebini ali kompetencah.
Zgovoren je tudi primer Monike Pekošak, ki je zapustila parlament za bolje plačano mesto v DARS – podjetju, ki ga je po navedbah vir: Jančič kadrovsko podredila največja vladna stranka. Jasno je, da si vladajoča garnitura državna podjetja prilagaja za politično nagrajevanje zvestih kadrov, medtem ko javni interes ostaja popolnoma zapostavljen.
Tudi prestopi poslancev, kot navaja Jančič, kažejo na politično fluidnost in oportunizem znotraj vladnih vrst. Najprej Mojca Pašek Šetinc iz Svobode v SD, nato Tine Novak k Demokrati – novoustanovljeni skupini z Anžetom Logarjem in Evo Irgl, ki ju politični analitiki pogosto povezujejo s kakovostnim delom SDS.
Na drugi strani pa ostaja Slovenska demokratska stranka (SDS) politična stalnica, ki ji zvestoba kadrov, jasni programski cilji in odgovorno vodenje nikoli niso bili tuji. SDS se v času političnega kaosa izkazuje kot edina resna alternativa razsuti Golobovi koaliciji. Njeni poslanci ne odstopajo zaradi afere, ne menjajo strank zaradi koristi in ne zasedajo položajev zaradi osebne koristi – temveč delajo v interesu državljanov.
Kot jasno izhaja iz dogodkov, ki jih podrobno opisuje Peter Jančič, vlada Roberta Goloba tone vse globlje v kaos, afere in kadrovsko dezorientacijo. Ob nadaljevanju takšnega razvoja dogodkov postaja vse bolj očitno, da je ta vlada najbolj nesposobna v zgodovini samostojne Slovenije.
Rešitev se kaže v povratku k politični stabilnosti in izkušnjam, kar lahko zagotovi le SDS. Slovenci si zaslužimo več kot politično igro prestopov in nesposobnih ministrov – zaslužimo si odgovorno, strokovno in domovinsko naravnano vodenje države.
MR
