Na Ptuju se okoli obnove grajske žitnice oziroma Grajske kašče razkriva vse bolj zaskrbljujoča zgodba zamud, zgrešenih napovedi in političnega prelaganja odgovornosti. Projekt, ki bi moral biti eden najpomembnejših kulturnih in razvojnih projektov najstarejšega slovenskega mesta, se je znašel v nevarni fazi, ko se javno že opozarja tudi na možnost izgube oziroma prerazporeditve evropskih sredstev.
Po poročanju NET TV je Mestna občina Ptuj zaradi zamika projekta opozorila na resno tveganje za evropski denar. Gre za projekt celovite obnove grajske žitnice na Ptujskem gradu, ki bi moral prinesti sodoben prostor za arheološki depo, lapidarij, muzejske zbirke in boljše pogoje za varovanje kulturne dediščine. Namesto zgodbe o razvojnem preboju pa Ptujčani danes spremljajo zgodbo o zamudah, nejasnih rokih in vprašljivi sposobnosti odgovornih.
Dejstva so za Ministrstvo za kulturo zelo neprijetna. Že maja 2023 je bilo javno predstavljeno, da naj bi bila projektna dokumentacija dokončana v letu 2023, izvajalec del izbran v začetku leta 2024, dela pa zaključena do marca 2026. Nato se je časovnica začela premikati. Leta 2025 je ministrstvo projekt predstavljalo kot 12-milijonski paket prenove žitnice in grajskega hriba, začetek gradnje pa napovedovalo za konec leta 2025. Danes, konec maja 2026, pa javnost posluša pojasnila, da naj bi bil razpis za gradbena dela predviden šele v tretjem četrtletju leta 2026. To ni več običajna zamuda, temveč razpad verodostojne časovnice.
Posebej bode v oči, da je Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj septembra 2025 za projekt odobrilo dobrih 8 milijonov evrov evropskih sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, skupna vrednost projekta pa je bila določena na približno 9,6 milijona evrov. Prav zato so opozorila o zamikih še toliko bolj resna. Kadar projekt z evropskim denarjem stoji predolgo, se vedno pojavi nevarnost, da se sredstva preusmerijo drugam, kjer jih je mogoče pravočasno in učinkovito porabiti. Za Ptuj bi bil tak scenarij hud poraz.
Mestna občina Ptuj je v odprtem pismu Ministrstvu za kulturo zapisala, da se projekt že leto dni praktično ne premakne z mrtve točke. Občina je opozorila na zamikanje razpisa, zahtevala takojšnje ukrepanje, menjavo vodje projekta in neposreden nadzor nad direktoratom oziroma investicijsko službo. Takšno pismo je samo po sebi priznanje, da je zadeva ušla iz normalnih okvirov.
Toda pri tem se županja Nuška Gajšek ne more preprosto postaviti v vlogo nemočne opazovalke. Res je, da Mestna občina Ptuj ni formalni investitor projekta, saj je glavni nosilec Ministrstvo za kulturo. A politična odgovornost lokalnega vodstva je širša od formalnih papirjev. Če je projekt za Ptuj tako pomemben, potem bi morala županja mnogo prej in mnogo odločneje pritiskati na državo, zahtevati jasne roke, redna poročila in popolno transparentnost. Alarm, ki pride šele takrat, ko se že govori o tveganju za evropska sredstva, je alarm, ki je prišel prepozno.
Še bolj nerodno je politično ozadje. Nuška Gajšek prihaja iz vrst Socialnih demokratov, torej iz stranke, ki je del iste vladne koalicije kot ministrica za kulturo Asta Vrečko. Zato je sprenevedanje o tem, kdo je bolj kriv, za prebivalce Ptuja skoraj žaljivo. Ministrstvo je projekt očitno vodilo neučinkovito, mestni vrh pa ni pravočasno zagotovil dovolj močnega političnega pritiska. Eni so zamujali z izvedbo, drugi z nadzorom in javnim alarmom. Rezultat pa je isti: prikrajšani so Ptuj, muzej, kulturna dediščina in prebivalci.
Pri takšnem projektu ni dovolj reči, da gre za kompleksno obnovo kulturnega spomenika. Seveda so takšni posegi zahtevni. Seveda so potrebna soglasja, projektiranje, usklajevanje z varstvom kulturne dediščine in natančno načrtovanje. Toda prav zato se od ministrstva pričakuje strokovnost, od županje pa politična odločnost. Če so bile časovnice nerealne, je treba povedati, kdo jih je pripravil. Če razpis zamuja, je treba povedati, kdo je odgovoren. Če grozi izguba evropskega denarja, je treba povedati, kdo bo za to odgovarjal.
Ta primer je še en dokaz, kako nevarna je kombinacija državne neučinkovitosti, politične samozadostnosti in centraliziranega odločanja. V Ljubljani se projekti pogosto predstavljajo na tiskovnih konferencah, na terenu pa ljudje čakajo. Ptuj ni potreboval novih obljub, temveč izvedbo. Ni potreboval političnih fotografij, temveč gradbišče. Ni potreboval lepih besed o kulturni dediščini, temveč razpis, izvajalca in jasen rok.
Zato je vprašanje odgovornosti neizogibno. Če bo Ptuj zaradi zamud izgubil razvojno priložnost ali celo evropski denar, ne bo dovolj, da ministrstvo ustanovi še eno delovno skupino, občina pa napiše še eno pismo. Nekdo mora odgovarjati za to, da se je projekt, ki je bil več let predstavljen kot prioriteta, znašel v nevarnosti. Prebivalci imajo pravico vedeti, kdo je zatajil in zakaj.
Vse bolj očitno je, da se Sloveniji po politični menjavi obetajo boljši časi tudi zato, ker bo treba takšne fiakse končno počistiti. Nova vlada bo morala projekte, kot je ptujska grajska žitnica, vzeti iz rok birokratskega zavlačevanja in jih postaviti nazaj na tirnice. Ptuj si ne zasluži izgovorov, ampak rezultate. Kulturna dediščina ne more čakati na politično nesposobnost, evropski denar pa ne sme izpuhteti zaradi zamud, ki bi jih odgovorno vodstvo moralo preprečiti.
MR
