V javnem pismu, ki ga je podpisal predsednik Zbora za Republiko, France Cukjati, in pripravil dr. Janez Juhant, se izraža globoka zaskrbljenost glede ignoriranja vere in uzurpacije oblasti s strani političnih in cerkvenih funkcionarjev v Sloveniji. V pismu so izpostavljeni številni pomembni vprašaji, ki zahtevajo odgovore odgovornih politikov in cerkvenih predstavnikov.
Zaskrbljenost se je poglobila po izjavi predsednice države na Medverskem forumu za dialog v Kopru, kjer je poudarjala pomen vere za krepitev dialoga na Balkanu. Državljani so se upravičeno vprašali, ali predsednica prav tako zastopa njihove interese. Ali veljajo besede o miru, spoštovanju človekovih pravic in enakopravnosti tudi za državljane Slovenije? Kritična vprašanja se postavljajo tudi glede njenega izostanka podpore civilnim pobudam, kot je gibanje za življenje, ter odsotnosti pri verskih obredih v domovini.
Pismo tudi izpostavlja pomanjkljiv dialog in delovanje cerkvenih predstavnikov. Verniki pričakujejo, da cerkveni dostojanstveniki okrepijo dialog znotraj Cerkve, da bi se lažje soočili z izzivi, s katerimi se srečujejo. Vprašanja se postavljajo o njihovem odzivu na prizadevanja oblasti, da bi delili vernike in ustvarjali razdor med katoličani ter drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji.
Poleg tega pismo poudarja nezadostno spoštovanje demokratičnih načel, pravne države in človekovih pravic v Sloveniji. Vse večji strah vzbuja neupoštevanje zakonov in postopkovnih pravil s strani organov oblasti ter zloraba oblasti za izvajanje totalitarnih pristopov. Predstavniki oblasti se vse bolj oddaljujejo od svoje vloge “služabnikov” državljanov in se osredotočajo na ožje strankarske ali paradržavne interese.
Pomembna vprašanja se postavljajo tudi v zvezi z obeleževanjem spomina na žrtve revolucije in vojne ter prizadevanji za odpuščanje in spravo. Stanje demokracije v državi je v resni krizi, kar zahteva nujne ukrepe za oblikovanje pravične družbe. Neupoštevanje zgodovinskih žrtev ter predlagane spremembe, kot je zakon o evtanaziji, so znaki nepristne demokracije in zanikanja človeških etičnih in krščanskih temeljev.
Pismo zaključuje poziv k vzpostavitvi pristnega dialoga in odgovornega delovanja političnih in cerkvenih predstavnikov. Poudarja, da so mednarodni forumi za mir koristni le, če prispevajo k miru, spravi ter krepijo demokracijo in družbeno pravičnost v Sloveniji. Zahteva se soočanje s problemi v družbi in Cerkvi ter zavzemanje za pravice državljanov ter ohranjanje zdravih družbenih temeljev.
Javno pismo odseva skrb in zahtevo po odgovornem delovanju političnih in cerkvenih predstavnikov ter poudarja pomen dialoga in spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji.
Celotno besedilo pisma je spodaj:
ZBOR ZA REPUBLIKO
Zavod za analize in dialog
Cankarjeva 11., LJUBLJANA
Datum: 26. junija 2023
Odprto pismo slovenski javnosti in odgovorni politiki
Forumi, ki smo jim bili priča zadnje tedne, so lahko dobrodošla spodbuda za izmenjavo mnenj in krepitev sodelovanja. A izmenjava je verodostojna, če ljudje dosledno izpričujejo svojo dialoško in odprto demokratično držo. Posebej to velja za državne in cerkvene funkcionarje, ki dajejo ustrezna sporočila svojim državljanom in vernikom.
Ko smo poslušali besede predsednice države na Medverskem forumu za dialog v Kopru, o pomenu ver za krepitev dialoga na Balkanu, smo se državljani Slovenije spraševali, ali ni ona tudi naša predsednica? Ali ne veljajo besede o miru, medverskim sodelovanjem, spoštovanju človekovih pravic in enakopravnosti vseh ne le prebivalcem sosednjih držav pač pa v prvi vrsti državljanom Slovenije? Zakaj predsednica ignorira verne državljane pri nas? Udeležila se je parade ponosa in izobesila njihovo zastavo, zakaj ne podpre npr. gibanja za življenje ali podobnih civilnih pobud? Bila je v Vatikanu in na forumu, zakaj ne pride k sv. maši za domovino? Zakaj se odločno ne zavzame za pokop zamolčanih in izkopanih žrtev revolucije, Romov in slovenskih domobrancev in drugih žrtev podobno kot se zavzema za žrtve holokavsta, Srebrenice itn.?
Vse žrtve so žrtve, pa naj gre za žrtve obračuna na Balkanu v Ukrajini ali v vojni in revoluciji pri nas, ki čakajo na dostojen pokop? Zakaj ne podpre legitimnih pravic vseh državljanov, tudi vernih? Se boste, gospa predsednica, zavzeli za pravico do človeka vrednega življenja vseh, ki jim vladajoči hočejo z zakonom omogočiti umor s strupom? Nismo slišali, da bi nastopili zoper ukinitev spomina na našo polpreteklost in sedanjost, ki jo počne ta vlada. Ali nimamo prizadete žrtve in vsi verni ter drugi državljani, ki so nam izročila vere, človeka in naroda sveta, pravice do enakopravne obravnave, ne pa da nas vladajoči izključujejo kot drugorazredne?
In spoštovani škofje – sicer manjši problem kot delovanje vladajočih, a vendar – : Verni Vas prosimo in čakamo, da krepite dialog v Cerkvi, da bomo močnejši zoper poskuse vladajočih, da bi nas delili in nam s tem lažje vladali? Ali se Cerkev dovolj odločno postavlja zoper vladajoče kroge, ki nas iz ozadij skušajo deliti in ustvarjati razdor, kar otežuje dialog med katoličani in med verskimi skupnostmi v Sloveniji sploh? Spoštovana predsednica, ali niste katoličanka, pa ste glede na število katoličanov imenovali predstavnico EC v RS v Svet RTV Slovenija. In spoštovani varuh človekovih pravic, kako ste kot predstavnika imenovali lobista mednarodnih levičarjev? So forumi le pridiganje drugim, ne pa tvorno soočanje s problemi doma, za kar ste predstavniki države in Cerkve dolžni najprej poskrbeti? Torej, spoštovani slovenski udeleženci mednarodnega simpozija za dialog, kako je z dialogom pri nas doma?
Letošnja obeleževanja spomina na žrtve revolucije in vojne, ter sploh naša prizadevanja za odpuščanje in spravo med nami so postavljena v dokaj tuj družbeni kontekst: Po ocenah poznavalcev in vse bolj tudi po širšem družbenem prepričanju smo po tridesetih letih države v resni krizi demokracije, pravne države in uresničevanja človekovih pravic ter družbenega dialoga sploh.
Organi oblasti pri svojem delovanju vse manj spoštujejo pravna in postopkovna načela in celo osnovne človekove pravice. Skrbeti nas mora vse bolj za osebno in širše subsidiarno področje ter za varstvo in zaščito oseb in skupin pred samovoljnostjo oblasti, ki se v svojem delovanju poslužuje izključevanja ali uveljavljanja celo oblastnih totalitarnih prijemov. Predstavniki oblasti ne spoštujejo zakonskih okvirov. Ime »minister«, ki pomeni »služabnik«, se vse bolj izvotljuje. Ponujajo pa se nam oblastniki, ki bolj skrbe le za svoj ali ožji interes strankarskih ali drugih paradržavnih lobijev ne pa za potrebe državljanov, ki naj bi jim »služili« po svojih funkcijah. Vidni znaki tega teptanja in ignoriranja javnosti so samovoljni posegi vladajočih proti interesom državljanov, za katere so demokratično in zakonsko dolžni skrbeti. Znamenja takšne svojevoljne miselnosti in prakse so ukinitev Muzeja osamosvojitve, še bolj pa izbris Dneva žrtev komunizma, po svoje tudi nasilni prevzem RTV in, ne pozabimo, priprava zakona o tako imenovani evtanaziji, ki pa bi dejansko pomenilo dovoljeno sodelovanje pri zastrupitvi starejšega, bolnega ali onemoglega človeka, kar so počeli že nacisti.
Znamenje te nepristne demokracije je tudi, da žal tako v Kočevskem Rogu kot ob Lipi sprave ni bilo predsednice države, ko nas je zadnja leta redno spremljal prejšnji predsednik Borut Pahor, ki je tudi s potrditvijo objave svojega nastopa na lanskem srečanju izrazil še naprej svojo podporo našim prizadevanjem, kar je potrdil tudi z obiskom spominske žalne slovesnosti v Rogu. To zvestobo izraža tudi njegovo kritično odzivanje na trenutne družbeno-politične razmere, kar je znamenje njegove pokončne državniške in etične drže.
Spoštovani udeleženci medverskega foruma in foruma teologije osvoboditve: Zakaj ni bilo konkretnih pobud za reševanje teh zadev pri nas, saj mir ogroža vsaka država, ki ne ureja svojih sporov družbi, ki so stalna nevarnost za nove družbene prevrate?
Osveščenim Slovencem in demokratom glede na opisano stanje države spomin na kalvarijo naših rojakov le še globlje sega v srce, saj táko ravnanje odgovornih v državi ne obeta ureditve nujnih in potrebnih dejanj za končanje revolucije in rehabilitacijo njenih žrtev, posebej neodložljivega pokopa izkopanih žrtev Macesnove gorice ter v Iški pobitih Romov 17. maja 1942. Kakor da odgovorni pritrjujejo temu množičnemu, krutemu, brezčutnemu, industrijskemu, brezosebnemu mučenju in ubijanju ljudi.
Zygmund Bauman je namreč dejal, da lahko to počno le ljudje z modernimi tehnološki prijemi, ki ljudi napravijo za pokorne številke. Izvajalci pa ne spoštujejo več zakonov, pač pa izvršujejo neosebne ukaze, diskriminirajo ljudi, ubijajo brez sodbe, streljajo v tilnik. Kajti ko človeku pogledaš v obraz, se ti približa njegovo človeško obličje, ki te navda z usmiljenjem, da tega ne bi počel. Srce ima namreč svoje razloge, je zapisal Pascal. Totalitarni sistemi pa so nasilno vzgajali brezsrčne, pokorne in neobčutljive izvajalce, ki so žrtve označili za neljudi, jim dali številke, jih množično zvezali in pahnili v brezna, da bi sebi in drugim prikrili pošastnost svojih dejanj. Ni zaman pokojni akademik Kajetan Gantar opozoril, da današnji kolesarji uporabljajo iste metode kot nekoč Hitlerjugend.
Dialog je torej enako kot na Balkanu nujen med nami in svojo verodostojnost bomo pokazali s tem, da ga uresničujemo v spodobni politični in družbeni tekmi, saj bodo taki mednarodni forumi za mir koristni tudi za slovenski mir in spravo ter krepitev demokracije v Sloveniji in ne le promociji oblastnikov in se bodo ti zavedali, da služijo najprej svojim državljanom. Premisliti pa moramo, kako sodelovati s tistimi, ki nam ukinjajo demokracijo in pravno državo ter sistematično režejo korenine človeških etičnih in krščanskih temeljev, ko ukinjajo spomin na žrtve in zavračajo pokop mrtvih.
Sistematično zapostavljanje izročil krščanstva in razsvetljenstva pomeni ukinjanje zdravih družinskih in družbenih temeljev in odnosov, predvsem beganje in obremenjevanje otrok z zavržnimi spolnimi »nauki« in zavračanje pravice do življenja še nerojenim otrokom. Dialog terja pristno soočanje z našimi problemi v družbi in Cerkvi, ne pa zatiskanje oči pred perečimi problemi državljanov Slovenije.
Pripravil dr. Janez Juhant
France Cukjati, predsednik
