V času, ko bi morala Slovenija krepiti ukrepe za zaščito živali na podlagi strokovnosti, se soočamo s predlogom novele, ki se zdi kot korak nazaj. V želji, da se ščiti živali, se zdi, da smo pozabili na ključno vprašanje: Kdo je primeren za ta nadzor?
Poslanec SDS Andrej Kosi je pravilno izpostavil težavo “kvalificiranih prijaviteljev”. Ideja, da bi nekdo s 40-urnim tečajem nadziral ravnanje kmetov z živalmi, je nesmiselna. Kako naj ta oseba pravilno presodi, ali je žival v stiski ali ne? Kako naj prepozna subtilne znake, ki jih veterinarji in strokovnjaki učijo več let?
Razprava o privezovanju živali je prav tako zmedena. Da, niti ena žival ne bi smela biti mučena ali zanemarjena, vendar je treba pogledati celotno sliko. Pes na verigi z ustreznim prostorom in zavetjem je lahko v veliko boljšem položaju kot pes v majhnem boksu.
In kdo bo nadziral živali v stanovanjih? Ali bomo sedaj imeli “živalsko policijo”, ki bo stala pred bloki in beležila obiske na stranišču? To je ne samo nepraktično, ampak tudi invazivno.
Številni strokovnjaki in organizacije so izrazili nasprotovanje tej noveli. Zveza podeželske mladine, Veterinarska zbornica in mnogi drugi so se zavzeli za bolj premišljen pristop. Zakaj bi ignorirali glas strokovnjakov v prid nejasno določenih pravil?
Da bi bila situacija še bolj ironična, je novela kljub pomislekom zakonodajno-pravne službe pridobila podporo koalicijskih poslanskih skupin. Namesto da bi iskali resnične in učinkovite rešitve za zaščito živali, smo se odločili za hitre in površne popravke.
Zaključek? Moramo se vprašati, ali je ta novela res v korist živalim ali je le politična poteza, ki nima stika s stvarnostjo. Živali potrebujejo zaščito – ampak pravo zaščito. Pravo zaščito, ki temelji na strokovnosti in razumevanju njihovih potreb.
MR
