Kadar pričakujemo nepristranskost in objektivnost od institucij, kot je Evropska komisija, je razočaranje ob dejanskih razkritjih toliko bolj grenko. Nedavno poročilo o stanju pravne države v Sloveniji je postalo središče številnih polemik, saj je postalo jasno, da ni vse tako nepristransko in transparentno, kot bi morda pričakovali.
Dr. Milan Zver, evropski poslanec, je bil eden izmed tistih, ki je takoj ob objavi poročila izrazil pomisleke o njegovi verodostojnosti. Te pomisleke je zdaj potrdilo razkritje Petra Gregorčiča, nekdanjega predsednika programskega sveta RTVS. Pod njegovim vodstvom je RTVS utrpela drastično kadrovsko čistko, zaradi katere je pridobila sloves političnega orodja v rokah določenih interesnih skupin. To je še toliko bolj problematično, če upoštevamo dejstvo, da so prav ti interesi oblikovali osrednje pripombe poročila Evropske komisije.
Še več, če v to vključimo dejstvo, da je poročilo nastalo pod vodstvom delovne skupine Jožeta Štrusa, ki je, po besedah Gregorčiča, izpustil pomembne informacije, ki bi lahko dale drugačno sliko stanja v Sloveniji. To vprašanje postavlja v ospredje dilemo o objektivnosti in integriteti poročil Evropske komisije.
Dr. Zver je zato pravilno postavil vprašanja o metodologiji, ideološki in politični neodvisnosti zaposlenih pri Evropski komisiji in o izboru nacionalnih deležnikov pri pripravi poročil. Te dileme niso zgolj tehnične narave, ampak postavljajo temeljno vprašanje: Ali so poročila Evropske komisije zares orodje za objektivno analizo stanja v državah članicah ali so le še eno orodje v rokah političnih in interesnih skupin?
Slovenija zasluži boljšo analizo in boljšo obravnavo. Evropska unija, kot celota, pa potrebuje večjo transparentnost in verodostojnost. Čas je, da se odgovori na vprašanja dr. Zvera in ostalih, ki iščejo resnico, predstavijo javnosti. S transparentnostjo in integriteto lahko začnemo obnavljati zaupanje v institucije, ki naj bi služile ljudem.
