Delo mora biti spoštovano, primerno nagrajeno – oseba, ki zna pridno delati, pa naj živi v blaginji

Praviloma smo Slovenci izobraženi, pridni in delovni, vendar se to iz generacije v generacijo spreminja, saj se delo kot vrednota več ne spoštuje dovolj. Kje torej tiči zajec? Ali se pregovorna pridnost starejših, pri mlajših generacijah res zmanjšuje?

 

Približuje se konec leta 2021, ki je posebno leto iz več vidikov. To je leto dobrih in slabih statistik in tudi leto dobrih in slabih navad. Smo majhen narod in kot članica Evropske unije iz vidika stanja gospodarstva in tudi iz gledišča blaginje prebivalstva kar dobro »vozimo« in vodimo državo, ne glede na izredne razmere, ki nam jih Covid-19 povzroča zadnje leto in pol. Uspešni smo tudi v primerjavi z ostalimi članicami EU. Pomemben dejavnik in pokazatelj blaginje prebivalcev je tudi zaposlenost oz. njeno nasprotje – stopnja brezposelnosti. Registrirana brezposelnost je bila v mesecu septembru le 6,8 odstotna, medtem ko je bila anketna brezposelnost skorajda še za polovico nižja. Število delovno aktivnih se nam torej v vsakem kvartalu zadnjega leta povečuje. Lahko bi rekli odlično – a le ni vse tako preprosto. Bližamo se kroničnemu primanjkljaju delovne sile, kar je svojevrsten paradoks. Še vedno imamo v letu 2021 na Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje ( ZRSZ ) prijavljenih približno 66000 oseb (podatek iz okt. 2021 – 66654 os.). V primerjavi z letom 2017, ko je bilo konec leta na ZRSZ prijavljenih 85.050 oseb, je zmanjšanje evidentno in kaže na dobro delo vlade, ki je kljub epidemiji in ukrepom za zajezitev virusa uspela ohraniti zaposlenost, delovna mesta in dobro-primerljivo delovanje gospodarstva.

Kljub temu pa nam statistike prikazujejo tudi dolgotrajno vrzel kadrov – pomanjkanja tehničnih profilov delavcev, pomanjkanje delavcev v turizmu, kuharjev, natakarjev, medicinskih sester, negovalk itd., zaradi katerih se lahko trend rasti gospodarstva v naslednjih letih upočasni. Zaradi umanjkanja kadrov, pa se znajo zgoditi tudi sistemski zastoji npr. v zdravstvu in socialnem varstvu. Vzroki za kritično pomanjkanje delovne sile in nekaterih profilov kadrov so različni. Ali ni morda vzrok za takšno stanje tudi slabo načrtovanje izobraževanja na nacionalni ravni iz preteklih let? Ali se bo reševanje problema končno odrazilo tudi v obliki nujnih sprememb v izobraževalnem sistemu?

Kako zapolniti trenutno kadrovsko vrzel so se pogovarjali tudi na nedavnem spletnem dogodku »Pomanjkanje kadrov in deficitarni poklici«. Dogodek je v okviru projekta »Regijski center za dostojno delo Ljubljana« organiziral e-Študentski Servis skupaj z Združenjem delodajalcev Slovenije in Svetom gorenjskih sindikatov. Nekateri razpravljavci so videli možnosti v boljšem izobraževalnem sistemu, drugi pa tudi v vseživljenjskem učenju v smislu prilagajanja za delo v hitro spreminjajoči se družbi. Ena od rešitev so lahko tudi kadrovske štipendije, s katerimi delodajalec bodočega “delavca” spremlja že v izobraževalnem procesu in ga lahko na koncu zaposli. Vemo pa, da interes za te vrste vzpodbud pri šolajoči mladini ni prav veliko. Želijo ostati svobodni, »nevezani« na neko podjetje, pa čeprav so brez sredstev in zato trpijo družinski proračuni njihovih staršev. To je pač naša »liberalna« mladina, ki jo generacije odraslih starih med 40 in 60 let, ki so bili vzgojeni bolj strogo in so dosegli blaginjo srednjega sloja, težko razumejo/razumemo. Kakorkoli, in ne glede na vzroke, napoveduje se, da bo v letu 2022 na trgu dela že 108 deficitarnih poklicev.

Ena prvih vlad, ki je načrtovanju izobraževanja na področju sekundarne in terciarne ravni začela posvečati večjo pozornost, glede na potrebe gospodarstva, je prav vlada Janeza Janše. Vlada je zato spomladi 2021 pred razpisom za vpis na fakultete zahtevala pregled razpisanih vpisnih mest. Toda pozor, na to se je zgodil »revolt« dekanov fakultet in mediji so poročali o škodljivem ravnanju vlade, ki bi lahko pripeljala k izobraževalni krizi in tudi krizi pomanjkanja določenih izobrazbenih profilov. Medtem je potrebno pojasniti dosedanjo »melanholičnost« in brezbrižje do planiranja izobraževanja v prejšnjih vladah; na začetku mandata prejšnjega ministra za izobraževanje, Jerneja Pikala, sem mu postavil poslansko vprašanje na to temo.

POSLANSKO VPRAŠANJE

»Ne glede na to, da je naša mladina številčno nadpovprečno visoko izšolana, glede na stanje diplomirancev v EU, je tudi nadpovprečno slabo zaposljiva. Ravno to pa je trenutno naša največja težava, ki je vzrok za »beg možganov«. Za doseganje visoke kvalitete je vedno potrebna zdrava konkurenca in razbitje monopola. Kje je naše konkurenčno šolsko okolje po 30 letih življenja v demokraciji in ob svobodni gospodarski pobudi? Ni ga. Že desetletja namreč na fakultetah izobražujemo kadre, ki jih ne potrebujemo; za nekatere fakultete in tiste samostojne visokošolske zavode, ki izobražujejo diplomante s 100% možnostjo za takojšnjo zaposlitev pa ne namenimo niti evra. Kako je s pripravo prve celovite analize zaposljivosti visokošolskih diplomantov v obdobju od leta 2005 do 2018, ki ga pripravljate na ministrstvu?«

In povzetek odgovora ministra J. Pikala je bil:

»Uradi za delo oz. Ministrstvo za delo že od leta 2013, ko se je zakonsko ukinil PD obrazec /obrazec potreba po delavcu/ ne zagotavlja podatka o zaposljivosti po določenem študijskem programu.«

Iz tega sledi, da v zadnjih letih prihaja do pravega »kolapsa« v manjkih in viških določenih poklicnih profilov. Zato še vedno v zdravstvu primanjkuje kadrov kot so zdravstveni tehnik, višja medicinska sestra, fizioterapevt… ker se vpisov ni prilagajalo potrebam, ker ministri in sekretarji na resorju izobraževanja sploh niso vedeli kaj gospodarstvo in javni sektor potrebujeta. Medtem je bilo pa učiteljev in profesorjev preveč (vpisi se niso zmanjšali) in ti niso uspeli dobiti dela niti ne opraviti prakse, ki se pogojuje za strokovni izpit. Šele sedaj pod to vlado Janeza Janše se zahteva, da se kvalitetno načrtuje programe in vpise, ki so potrebni za javne zavode in tudi za gospodarstvo, torej da se vpis ne določi kar na »lepe oči«, ali morda celo v navezi z »šefom sindikata« ali profesorskim zborom določene in njemu prijateljske fakultete.

Kaj je torej predsednik vlade odgovoril na očitke vseh vodij fakultet in na očitke vodje sindikata izobraževanja ( SVIZ ) Štruklja ob razpisih pomladi 2021:

»Razpis za vpis na fakultete mora pregledati pristojni odbor vlade, ki za presojo potrebuje podatke o kadrovskih potrebah gospodarstva, javnega sektorja in države nasploh.«

V razpravo se je nato spustil še profesor na Fakulteti za družbene vede dr. Igor Lukšič, ki je premierju Janši očital, da se “spravlja na univerze”. PV Janša je nato na novinarski konferenci vlade še enkrat ponovil, da ni res, da bi vlada kaj blokirala. Vlada torej te točke ni obravnavala, ker je ministrstvo gradivo poslalo tik pred zdajci.

Premier J. Janša nato še pove: “Nič ne pomaga, če zapišemo, da bomo postali zeleni, napredni, da bomo resno vzeli izzive digitalizacije, če potem mladim ne omogočimo, da se vpišejo na ključne poklice prihodnosti«.

In prav to je pomembno, mladim je potrebno omogočiti študij in to tam kjer bodo dosegli takšno izobrazbo, s katero se bodo lahko hitro zaposlili, in ne potem kljub diplomi nekaj let »vegetirali« na ZRSZ. In če sami morda ne morejo presoditi kaj to pravzaprav pomeni, in katera fakulteta jim to ponuja, jih moramo spomniti starši ali pa pač široka strokovna javnost in to odkrito. Ker fakultete jim tega pač ne želijo predočiti. Gre se jim za vsak vpis, ne glede na to, da nekatere prejemajo veliko državnih sredstev ne glede na število vpisanih študentov, gre se jim torej za denar in za obstoj dobro plačanih profesorskih služb. In sedaj naprej…ali je to pomembna tematika za gospodarsko rast in za razvoj države? Ne samo pomembna – ključna je. Zaradi nezmožnosti zaposlitve zaradi nezaposljivega izobrazbenega profila, nam odhajajo visoko izobraženi mladi kadri v tujino.

Vprašanje za vsakokratnega ministra, za vse te fakultete, njihove dekane in vsakokratno vladajočo koalicijo (beri politiko) je, ali ne bi raje 1 milijarde evrov, ki smo jo izgubili s temi odhodi izobražencev (okvirni stroški države za šolanje po osebi, ki dokonča fakulteto so namreč okrog 120.000 evrov), namenili za razvoj delovnih mest z dodano vrednostjo v visoki tehnologiji ter vsaj to šolano mladino obdržali doma? In s tem se prej sploh nihče ni ukvarjal, ta vlada pa se.

Mi smo se pa spraševali, kako je mogoče, da lahko avstrijska podjetja za dobre slovenske delavce pomagajo urejati še kaj drugega, kot le primerno plačilo in odlične delovne pogoje ter odnose na delu? Na primer cenovno ugodno stanovanje za bivanje. To pa opozarjajo tudi mladi, ki si želijo boljših delovnih pogojev in da bi se s prvo zaposlitvijo nekako strinjali z minimalno plačo, potem bi bilo prav da bi jih za dobro delo boljše nagradili. Tako bi se lažje osamosvojili.

Barbara Vrtačnik iz OS Ljubljana – Zavod RS za zaposlovanje, je na spletnem dogodku “Pomanjkanje kadrov in deficitarni poklici” še naznanila, da bo v prihodnjem letu v Sloveniji deficitarnih 108 poklicev, kar je največ doslej. Med drugim v gradbeništvu, elektrotehniki, vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, logistiki in varnosti. 51 poklicev bo v ravnovesju, v 18 pa bo presežek delavcev, med njimi bodo arhitekti, fotografi, glasbeniki, sociologi, novinarji in prodajniki.

Direktorica ljubljanske območne službe ZRSZ je še dodala: »Določene stvari bo treba spremeniti tudi v glavah delodajalcev«. Poleg ustreznega dohodka je izpostavila željo mladih po bolj fleksibilnem delovnem času, delu od doma, tudi v večernih urah, možnosti izobraževanja v okviru delovnega procesa, skrbi za zdravje na delovnem mestu ipd.«

Z zadnjo trditvijo Vrtačnikove se tudi sam ne bi mogel še bolj strinjati. Managerji seveda stremijo k čim večjim profitom, a žal večji profit na račun zategovanja pasu pri plačah in delovnih pogojih dolgoročno ni prava pot za uspešnost podjetja. Za širjenje dejavnosti pa sploh ne. Sposobni mlad delavec se vedno bolj zaveda svoje vrednosti in svojih pravic. Prav tako se uspešen direktor podjetja zaveda, da so njegovi usposobljeni, pridni delavci tudi njegovi evri – torej profit. Če se je torej manager včasih spogledoval z novimi kadri iz tujine (npr. balkanskih držav), ali pa z veliko bazo iskalcev zaposlitve iz ZRSZ je danes drugače. Še posebej v visoko tehnoloških podjetjih, je potrebno angažirati strokovne in primerne profile kadrov ter nato zagotavljati njihovo stalnost, da se bo podjetje razvijalo in obstalo.

Zavedati se moramo tega, da mladina ter odrasli ljudje, ki nimajo lastnega bivališča in tudi nimajo druge izbire, kot da živijo pri starših, niso preveč ambiciozni, aktivni in delovno ustvarjalni, ampak se navadijo na življenje iz dneva v dan? Cilj vlade in vseh nas politikov je odpiranje novih delovnih mest, ki niso plačane z minimalno plačo (beri »mezdo«), ampak takih, ki imajo dodano vrednost in na katerih se lahko zaposlujejo tudi visoko izobraženi Slovenci, ki nas lahko nekoč tudi dobro vodijo in zastopajo v EU.

Problem je sicer precej star, večplasten in ni le na ramenih ministra in izobraževanih ustanov. Problem se odraža tudi iz neke nove miselnosti in pretirane samozavesti iskalcev prve zaposlitve. Imamo veliko visoko izobraženih ljudi z neuporabnimi izobrazbami, ki sploh ne želijo sprejeti dejstva, da se na področju za katero so se izobraževali ne morejo zaposliti in da se to v naslednjih letih ne bo spremenilo, po domače – mislijo da znajo peti kot Celin Dione, pa sploh nimajo posluha. Zato so nekateri tudi med dolgotrajno brezposelnimi.

Med njimi so tudi takšni, katerih kompetence so zelo šibke in funkcionalna znanja pomanjkljiva. Drastično je tudi znižanje kriterijev znanja na višjih in visokih šolah in upad kvalitete diplom in magisterijev. Vsota omenjenih dejavnikov daje rezultat neprilagodljivosti na trgu dela in nesposobnosti za opravljanje del na različnih delovnih mestih. Trenutno stanje na trgu dela je torej nekakšen paradoks: Pojavlja se razočaranje med nezaposlenimi – zakaj ne morem dobiti primernega dela s dostojno, ne le minimalno plačo? Gre pa tudi za nelogično nasprotje, ko iskalci zaposlitve trdijo, da zanje ni služb, delodajalci pa trdijo, da zanje ni primerne delovne sile na trgu, še manj pa med iskalci, oziroma prijavljenimi na Zavodu za zaposlovanje.

Med drugimi je vzroke za ta nasprotna videnja iskati tudi v premajhni razliki med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo. Mladina se z minimalno plačo težko prebija, še težje pa si ustvari samostojno življenje. Medtem seštevek denarne socialne pomoči in še kakšne t.i. socialne aktivacije lahko doseže že 70% minimalne plače. Razlika med minimalno plačo ( v letu 2021 je bila 736 evr), ki jo prejema nekdo, ki trdo dela in socialnimi transferji za tiste, ki »vedrijo« doma je le 30 % ali okvirnih 220 evrov. To pa seveda za mnoge mlade osebe pomeni demotivacijo za aktivno iskanje dela, za vključitev v redno zaposlitev in za aktivno – ustvarjalno življenje. Medtem se pa ne ozirajo na to kaj bo z njihovo pokojnino, ter na to da ustvarjalna energija z leti pojenja in da življenje gre hitro mimo. Nekatere generacije mladih se torej sprijaznijo z življenjem iz rok v usta. Tako da, politika je seveda tista, ki se dotika, vsega in vseh in tudi mladih. Vse so neki kompromisi med tistimi, ki želijo biti aktivni delavci in aktivni državljani.

V tem kontekstu lahko k ugodnim spremembam po svojih močeh prispevamo tudi poslanci DZ RS, s tem, ko podpiramo dobre predloge zakonov, ki zvišujejo prihodke zaposlenih in s tem izboljšujejo kvaliteto življenja vsem delavcem in njihovim družinam. In to seveda ta koalicija tudi dela. Potrdili bomo novelo Zakona o dohodnini, kar pomeni davčno razbremenitev dohodkov iz dela. Novela predvideva zvišanje davčne olajšave iz sedanjih 3500 evrov na 7500 evrov do leta 2025. To pomeni, da bo delavec, ki prejema minimalno plačo letno zaslužil okrog 640 evrov več. Če pa kdo tega ne razume kot dobro rešitev, pa naj se še malo izobražuje.

Leto 2021 je bilo delovno in naporno, imeli smo izredno stanje zaradi širjenja virusa, a se vseeno ne nismo predali in se pritoževali. Dobra statistika je, da v Sloveniji pod to Vlado ljudje boljše živijo. Slaba navada je, da manjšina te iste družbe, na vse mogoče načine nasprotuje vsemu kar ta vlada naredi, in kaj ukrene okrog zajezitve te nevarne bolezni Covida 19. Odgovornosti do drugih ni. Sicer bi lahko bili še uspešnejši.

Ne vem ali sem prav zasledil, da je tudi poklic novinarja v skupini tistih, ki jih je preveč. Konkurenca na trgu dela torej je. Škoda je le, če bodo delo obdržali tisti, ki svoje delo opravijo »na hitro« brez poglobljene raziskave in preverjanja dejstev. To so te slabe navade, negativna selekcija in slaba kvaliteta. Želim si bolj profesionalnega – nepristranskega poročanja medijev o delu te vlade in vse politike.

Lepo bi bilo videti, da se vsako, in tudi to delo dobro opravi. Navadimo se dobrih navad in ne pišimo pristransko. »Voda je vendar brez barve in nikoli ne more biti vse tako negativno kot se prikazuje«.

Jožef Lenart, poslanec DZ RS – v službi ljudstva, za dostojno življenje in učinkovito državo