Vsako leto 24. aprila v Sloveniji obeležujemo Slovenski dan brez zavržene hrane, ki nas opominja na pomen spoštljivega ravnanja s hrano in odgovornosti vsakega člena v prehranski verigi. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo leta 2022 v Sloveniji ustvarjenih 10.645 ton izgubljene hrane v primarni proizvodnji, kar jasno kaže, da ta problem ni omejen le na gospodinjstva, ampak tudi na kmetijstvo.
Čeprav so v ospredju pogosto potrošniki, imajo tudi kmetje pomembno vlogo pri preprečevanju izgub hrane. Po podatkih, predstavljenih ob letošnjem dnevu brez zavržene hrane, do izgub v kmetijstvu prihaja zaradi slabše kakovosti pridelkov, vremenskih ujm, nihanj v povpraševanju in neustreznega skladiščenja. Med izgubljeno hrano štejemo tudi nepobrane pridelke, gnijoče sadje in zelenjavo, pa tudi zavržene ribe in poškodovane pridelke.
Rešitve so na dlani – in so tudi v rokah slovenskih kmetov. Ključno je, da postane preprečevanje izgub del vsakodnevnega delovnega procesa: od načrtovanja setve, zaščite rastlin, primernega časa žetve, do ukrepov pri morebitnih ujmah. Tudi optimizacija skladiščenja in transporta lahko bistveno pripomore k zmanjšanju izgub.
Poleg tega obstajajo številne poti za smiselno uporabo presežkov hrane:
-
Prodaja po znižanih cenah na kmetijah in tržnicah,
-
donacije šolam, vrtcem in humanitarnim organizacijam, kar zakonodaja celo nagrajuje z davčno olajšavo,
-
predelava v marmelade, sokove, suho sadje ali kis,
-
uporaba za krmo ali kompostiranje,
-
predaja presežkov za proizvodnjo bioplina.
Še posebej pomembno pa je, da kmetje s svojo zgodbo ozaveščajo potrošnike o vrednosti lokalno pridelane hrane, tudi tiste, ki morda ni popolnega videza. Z večjim zaupanjem v lokalne pridelovalce se zmanjšuje pritisk na zavržke in krepi vez med kmetom in potrošnikom.
Hrana ni odpadek – je rezultat truda, zemlje in znanja. Slovenski dan brez zavržene hrane naj nas vse – od pridelovalcev do kupcev – spomni, da je vsak krompir, vsaka buča in vsak liter mleka predragocen, da bi končal v smeteh.
S tem ko zmanjšujemo izgube, gradimo bolj pravičen, trajnosten in samozadosten prehranski sistem – nekaj, kar bi morala tudi država postaviti v središče svojih politik. Žal pa trenutna vlada Roberta Goloba pogosto ravna ravno obratno: brez strategije in brez posluha za realne potrebe slovenskega podeželja, kar je razvidno tudi iz sprejemanja zakonov mimo kmetov.
Le odgovorna politika lahko v prihodnje omogoči podporo trajnostni pridelavi hrane in hkrati okrepi vlogo kmeta kot varuha narave in zdrave prehrane.
Hrana ima vrednost – vsak dan, na vsakem koraku. Pustimo ji, da to vrednost tudi doseže.
