Božič pod senco krutosti: Zapuščina totalitarnega komunizma

V času, ko mirno praznujemo Božič, je vredno razmisliti o zgodovinskih okoliščinah, ki so oblikovale našo sedanjost. Božič, ki je danes tako verski kot državni praznik ter dela prost dan, ni bil vedno takšen. Preteklost nosi s seboj spomine na obdobje, ko je bil Božič v socializmu dojet kot nekaj prepovedanega in celo kaznivega.

 

Leta 1952 so v Jugoslaviji Božič uradno odstranili iz koledarja državnih praznikov. To je bil čas, ko se je državno vodstvo, izključeno iz skupine socialističnih držav zaradi Informbiroja, močno trudilo dokazovati svojo komunistično ideološko zvestobo, med drugim tudi s preganjanjem katoliških tradicij. Posledica je bila, da so tisti, ki so Božič še vedno praznovali, tvegali resne sankcije.

Vendar se je zgodovina zavrtela in leta 1989, ob padcu socialističnih diktatur po vzhodni Evropi, je Božič ponovno postal državni praznik. To je sovpadalo s časom, ko je takratna skupščina omogočila relativno svobodne volitve, ki so vodile do zmage Demosa in plebiscita v božično-novoletnem času. Ta dogodek je bil ključen za nastanek samostojne države. Datum plebiscita je bil izbran prav v času praznikov, delno tudi zaradi pričakovanja večjega števila povratnikov v domovino.

Zanimivo je, da je bila odločitev o Božiču kot državnem prazniku predmet presoje celo na Ustavnem sodišču. Spor je sprožil Almir Talić, pripadnik islamske verske skupnosti, ki je kritiziral ureditev praznikov in dela prostih dni, češ da ta upošteva le krščanske praznike. Talić je menil, da ta ureditev diskriminira druge verske skupnosti in ateiste ter krši načelo državne laičnosti in enakopravnosti verskih skupnosti.

Slovenija, pod trenutnim vodstvom levih vlad, se po mnenju nekaterih opazovalcev s polno hitrostjo vrača v mračne čase svoje preteklosti, obdobje, ki je bilo zaznamovano z revščino, pomanjkanjem, kršenjem človekovih pravic in zločini. Ta zaskrbljujoči trend se kaže tudi v načinu, kako se Božič, Božiček in druge božične navade postopoma izločajo iz javnega življenja in besedišča slovenskih javnih inštitucij. Takšna dejanja so po mnenju kritikov simptomatična za širšo agendo, ki zanika kulturo in tradicije, ki so dolga leta oblikovale slovensko identiteto in družbeno tkivo. To povzroča zaskrbljenost in odpor med tistimi, ki cenijo pluralizem, svobodo izražanja in spoštovanje različnih kultur in tradicij, ki so bistvene za demokratično družbo.

 

V letu 2017 je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrnilo kot “očitno neutemeljeno”, pojasnjujoč, da izpodbijana ureditev ne vpliva na delovanje verskih skupnosti ali na individualno izpovedovanje vere. Sodišče je zapisalo, da je izbira datumov dela prostih dni v pristojnosti zakonodajalca, ki lahko odraža identiteto ljudi in zgodovinsko povezanost z evropskim izročilom.

Ta zgodovinski preobrat odraža prehod od omejevanja osebne svobode in verskega izražanja k priznavanju in spoštovanju teh pravic kot temeljnih vrednot sodobne družbe. Spori in različni pogledi, ki so še vedno prisotni, so pomemben del naše demokratične dediščine, ki nas uči, kako ceniti svobodo in raznolikost mišljenja, ki jo danes uživamo.

Vir: spletnicasopis.eu

MR