Razprava o glasovanju za predsednika državnega zbora je v nekaj urah razgalila eno najbolj nevarnih slabosti slovenskega političnega in medijskega prostora: popolno odsotnost enakih meril. V ospredje je bilo potisnjeno vprašanje domnevno označenih glasovnic pri tajnem glasovanju, kar je bilo predstavljeno skoraj kot dokaz napada na svobodno voljo poslancev. RTV Slovenija je poročala, da je bilo 19 glasovnic označenih s tremi različnimi oznakami, kar naj bi kazalo na morebitno nezaupanje znotraj tistih poslanskih skupin, ki so Stevanovića podprle. To je legitimna tema. Tajno glasovanje mora ostati tajno in vsak poskus naknadnega preverjanja lojalnosti je lahko problematičen.
Toda prav tu se začne bistveno večji problem. Istočasno je bilo javno znano, da poslanci SD, Levice in Vesne glasovnic sploh ne bodo prevzeli, medtem ko je Svoboda napovedala glasovanje proti. To pomeni, da je bil velik del politične razdelitve javno razkrit še pred samim tajnim glasovanjem. Če je torej problem v tem, da bi moral poslanec svojo lojalnost “dokazovati”, potem se moramo vprašati: kakšna je dejanska razlika med označeno glasovnico in javnim potrjevanjem pred kamerami, kako bo nekdo glasoval ali kako je glasoval? Če je prvo sporno zato, ker ruši tajnost, potem tudi drugo ni nedolžna politična folklora, ampak praznjenje vsebine tajnega glasovanja.
Še več. Označena glasovnica je lahko indic pritiska. Neprevzeta glasovnica pa je že javna in neposredna manifestacija politične discipline, v kateri poslanec niti ne uporabi možnosti, da bi svojo voljo sploh izrazil. Pri prvem se ugiba o pritisku. Pri drugem je odpoved individualni poslanski presoji vidna navzven. In tu se razkrije celoten absurd trenutne razprave: medijski in politični prostor z veliko vnemo problematizira morebitno označevanje glasovnic, skoraj brez resne osti pa obravnava javno napovedan bojkot glasovanja.
To je še posebej občutljivo zato, ker ustava v 82. členu določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Svobodni mandat ni okras demokracije, ampak njeno jedro. Poslanec ni delegat strankarskega sekretariata, ampak ustavni nosilec politične presoje. Zato je vsak pritisk na njegovo voljo problematičen, pa naj prihaja v obliki domnevno označene glasovnice, v obliki javne strankarske discipline ali v obliki političnega nareka, da glasovnice sploh ne sme prevzeti.
RTV Slovenija bi moral biti v takem primeru prvi, ki uporabi enaka merila za vse. Pravica javnosti je, da izve za označene glasovnice. Toda enako pravico ima javnost izvedeti tudi, da je bil del poslanske volje očitno vnaprej politično usmerjen ali zamejen. Težava ni v tem, da je RTV o označenih glasovnicah poročal. Težava je v selektivni ostrini. Ko javni medij en pojav razglasi za skoraj sistemski problem demokracije, drugega pa ne obravnava z enako težo, ne deluje več kot nepristranski varuh standardov, ampak kot selektivni razlagalec politične morale.
Zato se postavlja povsem legitimno vprašanje svobode javnega medija. Javni medij ne izgubi verodostojnosti takrat, ko poroča o spornih ravnanjih. Izgubi jo takrat, ko podobna ravnanja presoja po različnih vatlih, odvisno od tega, kdo je njihov politični avtor. Če je sporno naknadno preverjanje glasu, potem mora biti sporno tudi javno razkrivanje glasu pod pritiskom politične enotnosti. Če je problem pritisk na poslanca, potem mora biti problem tudi strankarska disciplina, ki poslanca privede do tega, da glasovnice sploh ne prevzame. V nasprotnem primeru ne govorimo več o obrambi demokratičnih načel, ampak o politično izbirčni skrbi za demokracijo.
Bistvo je zato preprosto: tajnost glasovanja ne sme biti sveta vrednota samo takrat, ko je mogoče z njo udarjati po političnem nasprotniku. Če velja, mora veljati za vse. In če javni medij tega ni sposoben dosledno zagovarjati, potem je kritika njegovega ravnanja ne le dopustna, ampak nujna.
