V vsaki normalni državi bi bilo samoumevno, da se sindikati borijo za višje neto plače delavcev. V Sloveniji pa se znova odpira absurdna slika: del sindikalnega prostora nasprotuje razbremenitvi dela in ukrepom, ki bi zaposlenim pustili več denarja v žepu. Prav to sta v odmevnih objavah na omrežju X ostro izpostavila Matej Lahovnik in Matjaž Zorman, ki sta opozorila na paradoks sindikalizma, ki se bori proti nižjim davkom in višjim neto plačam.
Jedro problema ni v enem tvitu in ne v enem sindikalistu. Problem je globlji: v Sloveniji je obdavčitev dela že dolgo med ključnimi razvojnimi zavorami. OECD je aprila 2026 znova opozoril, da je davčna obremenitev dela pri nas visoka, zlasti pri nižjih dohodkih, kar zmanjšuje spodbude za delo in slabša konkurenčnost gospodarstva. Ko torej nekdo nasprotuje razbremenitvi plač, dejansko brani sistem, v katerem država pobere preveč, delavec pa odnese premalo.
Tu odpove osnovna logika sindikalnega poslanstva. Sindikat naj bi bil prva obrambna linija zaposlenega proti pretirani obremenitvi njegovega dela. Če pa začne braniti visoke davke na delo, potem ne varuje več delavca, ampak predvsem obstoječi finančni model države. To pomeni, da se težišče prestavi z delavske plačilne liste na proračunsko blagajno. In ko je delavcu treba pojasnjevati, zakaj je zanj dobro, da mu država vzame več, da bi se sistem lažje napajal, je to politični cinizem, ne socialni dialog.
Še posebej sporno je, da se tak odpor pogosto zavija v jezik pravičnosti. A delavec ne živi od razlag o solidarnosti, temveč od neto plače. Podjetje ne zaposluje na podlagi ideoloških gesel, ampak na podlagi stroška dela. In mladi ne odhajajo v tujino zato, ker bi tam bolj cenili sindikalne parole, ampak zato, ker za isto delo dobijo več. Visoka obremenitev dela tako ni samo računovodska kategorija, ampak realen problem življenjskega standarda, zaposlovanja in odlivanja kadrov. OECD pri Sloveniji izrecno povezuje davčno-klin obremenitev z manjšimi spodbudami za delo in zaposlenost.
Objavi Lahovnika in Zormana sta zato zadeli v samo srce problema. Nista zgolj provokacija, ampak neprijetno natančno vprašanje: kako je mogoče, da nekdo, ki naj bi zastopal zaposlene, nastopa proti ukrepom, ki bi zaposlenim pustili več? Če je odgovor v tem, da nekateri deli sindikalnega prostora pomemben del moči črpajo iz obrambe velikega, potratnega in vedno bolj požrešnega javnofinančnega sistema, potem to ni več klasičen sindikalizem. To je že skoraj zavezništvo z davčnim statusom quo.
Seveda to ne pomeni, da je vsaka davčna razbremenitev avtomatično dobra ali da ni pomembno, kako se financirajo javne storitve. Pomeni pa nekaj bistveno bolj preprostega: sindikat, ki refleksno nasprotuje nižji obremenitvi dela, mora zelo jasno pojasniti, zakaj meni, da je bolje, da delavec dobi manj. Dokler tega ne zna prepričljivo pojasniti, bo ostal vtis, da nekateri sindikalni voditelji ne branijo več delavca pred sistemom, ampak sistem pred delavcem.
MR
