Leto 2025 bi moralo biti leto javnofinančnega umirjanja. Kriznih razmer, ki bi opravičevale velikanski primanjkljaj, ni bilo. Slovenija ni bila sredi epidemije, ni bila v finančnem zlomu in ni bila v splošnem gospodarskem kolapsu. Kljub temu je država leto zaključila s primanjkljajem 1,749 milijarde evrov oziroma 2,5 % BDP. Fiskalni svet pa je ob tem izrecno opozoril, da je bil takšen minus posledica ekonomskopolitičnih ukrepov, ne pa izrednih okoliščin. To je bistvena ugotovitev: minus ni padel z neba, minus je politično ustvarila vlada.
Prav zato je primerjava z letoma 2018 in 2019 tako uničujoča za sedanjo oblast. Slovenija je leta 2018 ustvarila presežek okoli 353 milijonov evrov, leta 2019 pa okoli 204 milijone evrov presežka. V sedmih letih je država torej prešla iz presežka v skoraj 1,75 milijarde evrov minusa. To ni kozmetična razlika. To je skoraj dvomilijardni obrat v napačno smer. In tega ni mogoče prikriti z leporečjem o reformah, solidarnosti ali razvojnih ambicijah.
Še bolj problematično je, da leto 2025 ni bilo leto velike gospodarske moči, ki bi sama od sebe prinašala izjemne javnofinančne prilive in s tem opravičevala sproščeno trošenje. Fiskalni problem sedanje oblasti ni v tem, da bi upravljala državo v nemogočih razmerah, ampak v tem, da je tudi v razmeroma normaliziranem obdobju dopustila nevarno širjenje porabe. Fiskalni svet je za leto 2025 posebej poudaril hitro rast tekoče porabe, povezano predvsem s stroški plač, pokojninskimi ukrepi in drugimi trajnejšimi obveznostmi. To pomeni, da ne govorimo le o enkratnem zdrsu, ampak o ustvarjanju izdatkov, ki ostajajo.
Tu je bistvo političnega problema. Resna vlada v obdobju brez izredne krize zmanjšuje primanjkljaj, ustvarja varnostno rezervo in državo pripravlja na prihodnje šoke. Slaba vlada počne nasprotno: tudi ko ni požara, poliva proračun z bencinom. Golobova vlada je izbrala drugo pot. Delovala je, kot da je javni denar neomejen, kot da je zadolževanje brez posledic in kot da bodo stroške politične lahkomiselnosti vedno poravnali nekdo drug. Takšna fiskalna politika ni progresivna. Takšna fiskalna politika je neodgovorna.
Največja nevarnost takšnega ravnanja je v strukturi porabe. Če bi šlo zgolj za kratkotrajen in nujen odziv na izreden šok, bi bil problem manjši. Toda kadar so glavni motorji poslabšanja javnih financ plačne obveznosti, dodatki, transferji in drugi trajni tekoči izdatki, država sama sebi nastavlja past za naslednja leta. Takšne obveznosti je politično lahko razdeliti, bistveno težje pa jih je pozneje omejiti. Račun zato ne izgine z zaključkom proračunskega leta. Nasprotno: šele takrat se začne prenašati v prihodnost.
Zato je povsem legitimno govoriti o fiskalni nesposobnosti te vlade. Ne zato, ker bi vsaka poraba sama po sebi pomenila škandal, ampak zato, ker sedanja oblast očitno ne razume osnovnega načela vzdržnih javnih financ: v dobrih oziroma normalnih časih se država utrjuje, ne razpušča. In če tega ne razume, potem ni problem samo v eni proračunski postavki ali enem napačnem ukrepu. Problem je v samem načinu vladanja. Gre za oblast, ki zna deliti, ne zna pa tehtati. Ki zna obljubljati, ne zna pa računati. Ki zna trošiti, ne zna pa voditi države.
Seveda iz samega primanjkljaja ni mogoče avtomatično trditi, da gre za kazniva dejanja ali “krajo denarja”. Takšen sklep iz makroekonomskega podatka ne bi bil pošten. Je pa pošteno reči nekaj drugega: ko se velikanski primanjkljaj pojavi v letu brez izredne krize, ko ga spremlja širjenje trajne porabe in ko oblast hkrati pušča vtis kaotičnega, netransparentnega in politično všečnega upravljanja, potem je to vsaj dokaz resne upravljavske odpovedi. In ta odpoved ni abstraktna. Plačujejo jo davkoplačevalci, podjetja in prihodnje generacije.
Golobova vlada bo tak rezultat verjetno poskušala prodati kot nujno prilagajanje države, kot reformni prehod ali kot socialno občutljivost. Toda resnica je preprostejša in veliko manj prijetna: vlada, ki v času brez splošne krize ustvari skoraj 1,75 milijarde evrov minusa, ni pokazala razvojne moči, temveč javnofinančno šibkost. To ni dokaz samozavestnega vodenja. To je dokaz, da je fiskalna disciplina popustila točno tam, kjer bi morala biti najtrša.
Primanjkljaj leta 2025 zato ni samo številka. Je politična sodba. Je podpis vlade, ki je zamenjala odgovornost za porabo, premišljenost za improvizacijo in dolgoročno stabilnost za kratkoročno politično udobje. Slovenija ne potrebuje oblasti, ki javne finance dojema kot neskončen vir za kupovanje miru. Potrebuje oblast, ki razume preprosto resnico: brez fiskalne discipline ni stabilne države, brez stabilne države pa ni varne prihodnosti.
MR
