Na soočenjih je državni poslanec SDS Zvone Černač zadel bistvo problema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji: ko je bilo treba ljudem pomagati, je bila razlika med delom in blebetanjem očitna.
Kot je izpostavil v razpravi:
“V dveh mesecih je 5000 ljudi dobilo E‑oskrbo za pestenco in povezavo na klicni center. Ne odločbo, oskrbo.”
Ta stavek ni le politična poanta. Je ogledalo realnosti: aktualna koalicija je dolgotrajno oskrbo spremenila v birokratski labirint, v katerem se ljudje izgubljajo med vlogami, obrazci, ocenjevanji in čakanjem – medtem ko stroški tečejo naprej.
Ko je SDS ukrepala, so ljudje dobili storitev – ne izgovorov
Dejstvo je, da je bila e‑oskrba kot konkreten, takoj uporaben ukrep v praksi postavljena že v času prejšnjih rešitev in projektov, kjer je bil cilj jasen: hitro priti do uporabnika in mu zagotoviti varnost doma.
Že spomladi 2022 je bil po javnem razpisu omogočen projekt e‑oskrbe, kjer je bilo predvideno, da bo brezplačna e‑oskrba na voljo za 5.000 uporabnikov, z začetkom vključevanja od sredine aprila 2022.
To je razlika, ki jo ljudje razumejo brez dodatnih razlag:
nekdo ti prinese povezavo na asistenčni center – ali pa ti prinese “pojasnilo”, zakaj boš čakal.
Kje je aktualna koalicija zamočila pri dolgotrajni oskrbi
1) Zamiki, zamiki in še enkrat zamiki
Časovnice niso nepomembna tehnična podrobnost. So razlika med tem, ali človek v stiski dobi pomoč ali pa dobi obljubo.
-
Že v predstavitvah časovnice zakona je bilo načrtovano, da bi se določene ključne pravice začele izvajati že s 1. 1. 2023 (npr. institucionalni del in oskrbovalec družinskega člana v okviru predlagane časovnice).
-
Nato je bila uveljavitev zamaknjena – vlada je poleti 2022 javno pojasnila, da se izvajanje zakona prestavlja na 1. 1. 2024.
-
V praksi pa je glavnina sistema tekla še kasneje: po uradni časovnici so ključne storitve prišle postopno (1. 1. 2024, 1. 7. 2025, 1. 12. 2025), polna vzpostavitev pa je bila vezana na leto 2026.
To pomeni, da je bil velik del razbremenitev, ki ljudem realno znižujejo stroške, premaknjen za več let.
2) Država, ki ni sposobna pravočasno izdati niti odločb
Ko sistem ne teče, se to najprej vidi na najosnovnejšem: odločbah.
-
Že v začetni fazi izvajanja nove pravice so na terenu poročali, da odločb niso mogli izdati, ker informacijski sistem tega še ni omogočal.
-
Varuh človekovih pravic je obravnaval primer, kjer sta upravičenka in svojka pet mesecev čakali na odločitev, zamude pa naj ne bi bile osamljen primer (problem je bil tudi v zamudah pri izvedenskih mnenjih).
-
Tudi uradna pojasnila kažejo na zamike: objavljeno je bilo, da so bile izdelane ocene upravičenosti, temu pa bodo šele sledile odločbe.
In tu pride Černačeva poanta do konca: ljudje ne rabijo “ocene, ki ji bo sledila odločba”, ampak rabijo oskrbo.
3) Kadrovska realnost: pravice na papirju, ljudi na terenu pa ni
Resen sistem dolgotrajne oskrbe potrebuje izvajalce. Ne slogane.
V medijih so se pojavljala opozorila o pomanjkanju kadra in o tem, da se lahko sistem “zlomi” prav na vstopnih točkah in izvedbi.
4) Najprej prispevek, potem počasno uveljavljanje pravic
Od 1. 7. 2025 so se začele izvajati nekatere ključne storitve (oskrba na domu, e‑oskrba), hkrati pa je država močno poudarjala, da gre za pomemben mejnik sistema.
Toda ob tem je dejstvo, da je uvedba obveznega prispevka pomenila novo obremenitev, medtem ko se je velik del ljudi še vedno prebijal skozi postopke upravičenosti in čakal na formalne korake. (FURS je ob uvedbi prispevka jasno opisal, da gre za 1 % v breme delojemalca in 1 % v breme delodajalca pri plačah.)
Koliko denarja je človek izgubil zaradi zamikov
Ker so bile razbremenitve pri institucionalni oskrbi dejansko vidne šele z uvedbo novega režima, je najbolj pošteno narediti orientacijski izračun na podlagi uradno objavljenih primerov znižanj.
Uradno so bili objavljeni konkretni primeri znižanj položnic (npr. –454,64 €, –461,28 €, –606,74 €, –647,18 € na mesec, odvisno od kategorije).
Če bi (po časovnici, ki je predvidevala začetek že 1. 1. 2023) takšna razbremenitev veljala že takrat, bi do 30. 11. 2025 minilo 35 mesecev.
-
Pri znižanju ~461 € / mesec to pomeni približno 16.145 € v 35 mesecih.
-
Pri znižanju ~607 € / mesec to pomeni približno 21.236 €.
-
Po povprečju uradno navedenih primerov znižanj (okvirno) je to približno 16.857 € “izgubljene razbremenitve” na stanovalca v 35 mesecih.
To niso majhne številke. To je razlika med tem, ali družina zmore, ali pa se pogreza v dolgove, prodajo premoženja in stisko.
