“Partija je želela ustvariti državo v državi, vendar so za to potrebovali kapital, ki pa ga ni bilo. In osnovna konfiguracija vzporednega mehanizma se začne s pridobivanjem kapitala prek ilegalnih poslov, tihotapstva cigaret. Zaključi pa se z ustanovitvijo podjetja v davčni oazi s slamnati lastniki, ki so jih pokrivali visoki pripadniki Uprave državne varnosti,” je v dokumentarni oddaji o vzporednih mehanizmih pojasnil dr. Rado Pezdir. Uslužbenci slovenske UDV so po nareku slovenske partije oblikovali matrico vzporednega sistema. Tisti, ki so čez dan preganjali podjetniško pobudo, so sami postali najbolj zagrizeni kapitalisti. V okviru tajne policije komunističnega vrha se je oblikoval ekonomski oddelek Udbe.
Dokumentarni film Vzporedni mehanizem globoke države, ki je nastal po istoimenski knjigi dr. Rada Pezdirja je bil najprej na sporedu javne RTVS – od koder pa so ga še pred predvajanjem umaknili, češ da bi predvajanje filma pomenilo kršitev njihovih predvolilnih pravil. Pred volitvami 2008 jih ta ista pravila sicer niso prav nič omejevala, da ne bi predvajali lažnivega finskega dokumentarca Patria. Dvojna merila javne radiotelevizije niti več ne presenetijo, je pa kljub temu omenjena poteza dovolj povedna.
V dokumentarnem filmu je bila med drugim podrobneje predstavljena zadeva Farrokh oziroma afera Iranegate, ki je našim bralcem sicer že dobro znana. Šlo je za milijardno pranja denarja v NLB – o čemer je bila politika obveščena, pa ni ukrepala – primer je pokazal šokantno sliko slovenskih institucij: prepovedanih transakcij ni preprečil noben regulator. “Takšno poslovanje pravzaprav ni nič neobičajnega, v bivši državi se je namreč že takoj po koncu druge svetovne vojne vzpostavil vzporedni mehanizem, ki je tisto, kar opisuje poslovanje mimo katere koli zakonodaje regulatornega okvira ali internih predpisov,” je Pezdir opisal sistem, ki je omogočil številne odklone od normalnosti v tej državi.
Komunistom je bil najbolj pomemben kapital
Dr. Jože Možina je pojasnil, da je bilo komunistom od samega začetka pomembno tisto, kar imajo v svojih rokah – torej kapital. Že med vojno so tako začeli detektirati svoje razredne nasprotnike, ropati in razdeljevati njihovo premoženje. Po drugi svetovni vojni so podjetniki in veliki kmetje postali sovražniki države – pripisovali so jim vse mogoče, tudi sodelovanje z okupatorjem. Že konec leta 1945 so oropali cerkveno premoženje in premoženje drugih veleposestnikov, še več udarcev proti podjetništvu pa je bilo konec leta 1946 in 1948. V tem obdobju so podržavili in uničili več kot tisoč podjetij. Preganjanje podjetništva je šlo tako daleč, da je v državi zmanjkalo kapitala. Takrat so se vzpostavili vzporedni mehanizmi globoke države, ko se je začela Udba ukvarjati z ustanavljanjem podjetij, pri tem pa ne vidijo nobenih zadržkov za sodelovanje z mafijo. “Tu se ustvarijo ti temelji, ki nam delajo težave še do današnjih dni,” je dejal zgodovinar in novinar Možina.
Z namenom, da Partija legalizira denar, pridobljen s tihotapljenjem cigaret, je pod Nikom Kavčičem nastala sledeča shema: Partija je v ljubljansko podjetje Continental skrila tretji odsek prvega oddelka UDV, ki ga je vodil Kavčič. To podjetje je potem izdajalo naročila za pakete z dobrinami, ki jih je v Sloveniji primanjkovalo, svojemu slamnatemu podjetju Colcommerz vaduz v Liechtensteinu. Slednje je potem oddalo naročilo ameriški družbi ETC ZDA. Ta je pakete dostavila tržaškemu podjetju, ki je bilo prav tako v lastništvu UDV, in jih nato dostavilo v Slovenijo. V ta krogotok je Partija vključila denar, ki ga je zaslužila v poslih z italijansko mafijo, in ga tako legalizirala kot kapital za ustanavljanje podjetij.
Udba se preseli v podjetja in banke
“Stara Udba se je na neki točki v šestdesetih letih preselila v gospodarstvo, v banke in tudi zunanje slovenske podružnice nekaterih trgovskih in drugih podjetij,” je pojasnil avtor mag. Igor Omerza, kako so se kriminalna znanja začela uporabljati tudi na tem področju – a ne več za državo, temveč za svoj račun. Ko je tako imenovana nova Udba ugotovila, da stara Udba to počne v gospodarstvu, začnejo to preiskovati in tako nastane ogromna količina dokumentov – na podlagi katerih sta Omerza in Pezdir napisala knjigo Kriminalni temelji teritorialne obrambe in NLB. Tako sta dokazala, da so začetki Titove teritorialne obrambe in NLB kriminalnega značaja. Ljubljanska banka, ki je bila ustanovljena leta 1986, je bila ključni element nadaljnjega delovanja vzporednega mehanizma.
Leta 1990 se je v Sloveniji zlomil tako socializem kot tudi socialistični ekonomski sistem. Revolt, ki je že dolgo rasel v slovenskem prostoru, je pravzaprav izbruhnil iz afere JBTZ, Odbor za človekove pravice pa je pospešil proces demokratizacije. Demos je zmagal in izpeljal osamosvojitev. Združba partijcev in udbovcev pa je v tem času pripravljala načrt za vrnitev na centre moči. Tako sta leta 1989 po sklepih izvršnega sveta SRS Banka Slovenije in GZS nakazala družbena sredstva na Adit, Ljubljanske banka pa je dala temu fantomskemu podjetju kredit. Adit je ta denar prenesel na tržaško hobotnico (Safti, Tržaška kreditna banka). Od tam je šel denar v Luksemburg na novo podjetje Proteus. S podjetjem Proteus Finanz pa je partija zaprla celotni krog vzporednega mehanizma – z banko v Švici je nadzorovala vse kanale kroženja družbenega kapitala.
Adit je bil le ena od hobotnic
Adit je bil del udbovskega omrežja in ljudje, ki so opravljali z njim, so bili imenovani tudi v vladno skupino, ki se je pogajala z AMF in Pariškim klubom za odplačilo teh dolgov – sami s sabo so torej to urejali. “Danes so nekateri od teh ljudi ugledni profesorji, ki učijo ekonomijo, takrat pa je bil to del trdega finančnega udbovskega omrežja,” je pojasnil premier Janez Janša. Pred vrnitvijo kapitala se je pričelo zakrivanje sledi. Udbovska podjetniška struktura, zbrana v Safti se likvidira in začasno prenese na holding Medias. Ko se vzpostavi holding KB1909, pa se preseli vanj. NLB lastniško vstopi v Proteus finanz in ga preimenuje v NLB inter-finanz. Proteus se preimenuje v Vega finanz in vstopi v lastniško strukturo KB1909. Slednji skupaj z NLB inter-finanz ohrani kanal za prelivanje denarja v skupnem podjetju NLB interfinanz Gorizia. Ta kapital se potem razlije po slovenski ekonomiji – torej tudi v medije, zdravstvo in bančni sektor. Adit je bil sicer le vzvod, glavna črpalka pa je bila NLB – to je bila ključna točka ne samo za izvod družbenega kapitala in njegovo vrnitev v obliki privatnega kapitala, pač pa tudi za zlivanje sredstev v ekonomijo oziroma tisto, kar se je v času privatizacije oblikovalo v omrežja.
Eden najpomembnejših dokumentov v Pezdirjevi knjigi je dokument o operaciji Merkur, ki ga je napisal Kavčič. Opisal je, kako sta s takratnim predsednikom države Milanom Kučanom spletkarila iz ozadja in postavila na mesto predsednika uprave NLB Marka Voljča – in to brez pooblastil ter za hrbtom predsednika vlade Janeza Drnovška in guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja. Nekdanji visoki uslužbenci SDV in njihovi zaupniki so tako čez noč postali podjetniške zgodbe o uspehu. O tem in še marsičem pripoveduje dokumentarni film Vzporedni mehanizem globoke države, veliko podrobneje pa mehanizme opiše istoimenska knjiga.
