Prvi november je dan, ko se ob prižganih svečah srečajo spomin, vera in družinske zgodbe. Praznik vseh svetih ima dolgo krščansko zgodovino, na Slovenskem pa se je prepletel z obiskovanjem grobov, deljenjem obrednega kruha in srečanji sorodnikov. Za njegovimi najbolj prepoznavnimi podobami se skriva tudi vprašanje, kaj od ljudi, ki jih ni več med nami, ohranjamo v vsakdanjem življenju.
Danes, 1. novembra, v Sloveniji zaznamujemo dan spomina na mrtve, državni praznik in dela prost dan. V katoliškem koledarju je to slovesni praznik vseh svetih. Imeni se v vsakdanjem govoru pogosto prepletata, vendar poudarjata različna vidika istega dne: versko praznovanje svetnikov ter širši spomin na pokojne, ki povezuje tudi ljudi brez verske pripadnosti.
Kako je nastal praznik vseh svetih?
Njegove korenine segajo v zgodnje krščanstvo in skupno spominjanje mučencev. Kot pojasnjuje Slovenska škofovska konferenca, je bilo takšno praznovanje na krščanskem Vzhodu znano že v četrtem stoletju. Pomemben mejnik je bila posvetitev rimskega Panteona Mariji in vsem mučencem pod papežem Bonifacijem IV. v začetku sedmega stoletja. Takrat je bil spominski dan povezan s 13. majem.
V naslednjih stoletjih se je poudarek razširil z mučencev na vse svetnike. Papež Gregor III. je v osmem stoletju v Rimu posvetil kapelo v njihovo čast, z Gregorjem IV. v devetem stoletju pa je povezana splošna uveljavitev praznovanja 1. novembra. Praznik se je torej oblikoval postopoma.
V katoliškem razumevanju zajema tako uradno razglašene svetnike kot neštete neimenovane ljudi, ki so dosegli svetost. Zato ima tudi značaj veselja in upanja: govori o izpolnjenem življenju pri Bogu, ne zgolj o izgubi.
Zakaj je pomemben tudi 2. november?
Vsem svetim sledi spomin vseh vernih rajnih, ki ga Cerkev obhaja 2. novembra. Ta dan je posebej namenjen molitvi za umrle. Po bogoslužni razlagi na portalu Hozana so tak spomin leta 998 obhajali v samostanu Cluny v Franciji, od koder se je običaj širil naprej.
Ker si dneva sledita, so se v ljudskem življenju njune navade tesno povezale. Obisk groba, molitev in spominjanje prednikov zato niso vedno omejeni na en datum. Razlikovanje med praznikoma pa pomaga razumeti, zakaj vsi sveti v cerkvenem pomenu niso preprosto drugo ime za dan vseh umrlih.
Slovenska navada: urejen grob, sveča in srečanje
Urejanje grobov pred praznikom, obisk pokopališča in cerkve ter prižiganje sveč opisuje tudi Slovenski etnografski muzej. V njegovi dokumentaciji so fotografije Petra Nagliča s pokopališča v Homcu iz let 1932 in 1933. Takšno gradivo pokaže, da današnje ravnanje nadaljuje starejše načine javnega in družinskega spominjanja.
Ob grobu se osebni spomin sreča z družinskim. Ime na nagrobniku lahko sproži pripoved o človeku, ki ga najmlajši niso poznali: kaj je delal, kako je govoril, česa se je veselil in kaj je naučil svoje otroke. Obisk dobi posebno vrednost, ko poleg urejenega groba ostane tudi zgodba, ki jo bo nekdo znal povedati naprej.
Prešce: kruh za spomin in pomoč živim
Med najbolj zanimivimi prehranskimi običaji so prešce. Etnologinja Saša Poljak Istenič v prispevku na portalu Vsakdanjik ZRC SAZU opisuje majhne krušne hlebčke, ki so jih po slovenskih pokrajinah imenovali tudi prešice, vahči, vahtiči, krželji ali mižnjeki. Pripravljali so jih iz različnih vrst moke ter jih ob prazničnih dneh delili otrokom in revnejšim.
Obdarovanje se je glede na kraj odvijalo na predvečer vseh svetih, 1. novembra ali na dan vernih duš. Ponekod so kruh razdeljevali pri cerkvi oziroma pokopališču, drugod so otroci hodili od hiše do hiše. Dar je bil povezan z molitvijo za umrle. Običaj je v zbirki Moje življenje opisal tudi Ivan Cankar.
Tržiški muzej posebej navaja peko malih hlebčkov v premožnejših družinah in njihovo deljenje revnim. V tem običaju sta se srečali skrb za pokojne in povsem oprijemljiva pomoč živim. Hlebček je pomenil dar, ki ga je prejemnik lahko odnesel domov.
Kaj se je znašlo na družinski mizi?
Za vse svete ni smiselno sestaviti enega samega jedilnika in ga razglasiti za tradicijo vseh Slovencev. Hrana je bila odvisna od kraja, premožnosti, domačih pridelkov in družinskih navad. Prešce imajo jasno obredno povezavo s praznikom, praznično kosilo pa pogosto izraža predvsem izročilo posamezne hiše.
V osebnem spominskem zapisu na portalu Zlata leta so denimo opisani goveja juha z domačimi rezanci, pražen krompir, pečenka ali ocvrt piščanec ter orehova in pehtranova potica. To je dragocen primer družinskega praznovanja, ne dokaz, da so povsod jedli enako. Prav raznolikost domačih navad prazniku daje osebni značaj.
Tudi danes je lahko obrok priložnost za ohranjanje spomina: pripravimo jed po ohranjenem družinskem receptu, povemo, kdo jo je nekoč kuhal, in recept zapišemo. Tako lahko okus, način priprave in zgodba ostanejo povezani tudi za prihodnjo generacijo.
Stara verovanja o obisku duš
Ob prvih novembrskih dneh so se ohranjala tudi ljudska verovanja, da se duše pokojnih vračajo domov. Omenjeni pregled na portalu Zlata leta opisuje puščanje kruha in pijače na mizi ter toplega prostora ob peči. Gre za zgodovinsko izročilo in predstave posameznih okolij, ki jih ne gre predstavljati kot današnji splošni običaj ali uradni cerkveni nauk.
Takšne pripovedi govorijo o človeški želji, da bi bližnjim tudi po smrti ohranili mesto v domu. V sodobni družini to mesto lahko zavzamejo fotografija, ohranjen predmet ali pripoved, ki spremlja skupno srečanje.
Družinska tradicija, ki jo lahko ustvarjamo danes
Praznik je lahko priložnost, da starejše sorodnike vprašamo po njihovem otroštvu, zapišemo imena na hrbtno stran starih fotografij ali skupaj pregledamo družinski album. Otrokom lahko ob obisku pokopališča povemo kratko, razumljivo zgodbo o osebi, katere grob obiskujemo. Ni treba, da je zgodba velika: ostane lahko spomin na prijaznost, smešen dogodek ali spretnost, ki jo je imel pokojni.
Tudi znotraj iste družine ljudje spomin doživljajo različno. Nekdo želi moliti, drugi potrebuje tišino, tretji se lažje spominja ob pogovoru. Skupni obisk in srečanje sta lahko prostor za vse te odzive. Kdor ne more na pokopališče, lahko pokojnemu nameni misel doma ali pokliče človeka, s katerim deli spomine.
Vsi sveti tako ohranjajo več plasti: krščansko upanje, kulturno dediščino in osebno vez s predniki. Ob sveči ali družinski mizi lahko razmislimo tudi o tem, katere njihove navade, znanja in dobra dejanja želimo nadaljevati sami.
Prikazna fotografija: sveče ob vseh svetih v Zabrzu na Poljskem, 1. novembra 2024 (simbolna fotografija). Foto: MichalPL / Wikimedia Commons, CC0 1.0.
MR
.jpg){kind=link}