V sklopu Tedna globalnega učenja, vsakoletne pobude, ki poudarja globalno soodvisnost ter opozarja na neenakosti med državami in znotraj njih, je v Hotelu Mitra na Ptuju potekala delavnica z naslovom “Naš planet, naš krožnik – hrana, odgovornost in globalna (ne)enakost”. Organiziral jo je Razvojni center Ptuj (RCP) z namenom ozavestiti mlade o povezavah med prehranskimi izbirami, trajnostjo okolja in globalno pravičnostjo. Delavnice se je udeležilo 12 mladih in nekaj izobraževalcev, ki so skupaj raziskovali, kako hrana povezuje naš planet – od polj in plantaž v oddaljenih državah do krožnikov v Sloveniji.
Izvajalec delavnice, Damir Žerak, je udeležence najprej popeljal skozi nekaj dejstev o globalnem prehranskem sistemu. Med drugim so izvedeli, da so banane med najbolj priljubljenimi in ceneno dostopnimi sadeži v svetu, a za to ugodnost pogosto plačujejo drugi – s svojim delom in okoljem. V dobavnih verigah običajnih (ne-pravičnih) banan delavci na plantažah prejmejo komaj okoli 6,7 % končne maloprodajne cene, medtem ko si trgovci na drobno prisvojijo približno 35 % cene. Udeleženci so z začudenjem sprejeli ta podatek in ga povezali z realnostjo, da številni pridelovalci komaj preživijo z zaslužkom, čeprav njihovi pridelki ustvarjajo ogromne dobičke v bogatejših državah. V razpravi je bilo poudarjeno, da na mnogih plantažah v Latinski Ameriki lastniki porabijo več denarja za pesticid in gnojila kot za plače delavcem – posledice za okolje so katastrofalne, delavci pa zaradi izpostavljenosti strupenim kemikalijam trpijo za zdravstvenimi težavami, obenem pa njihove mezde ne zadoščajo niti za osnovno preživetje družin.
V praktičnem delu delavnice so mladi skozi simulacijsko igro sami raziskali pot izdelka – uporabili so primer banane, da so sledili njeni poti “od plantaže do krožnika”. Razdelili so se v skupine in prevzeli vloge kmeta, izvoznika, prevoznika, trgovca in potrošnika. Vsaka skupina je morala odločiti, kako si omenjeni akterji med seboj razdelijo 1 evro, kolikor približno stane ena banana v trgovini. Po živahni razpravi so svoje predpostavke primerjali z resničnimi številkami. Rezultati so marsikoga šokirali – izkazalo se je, da v resnici največji kos pogače od banane dobi trgovina, medtem ko pridelovalec dobi najmanjšega. Prav tako so preračunavali, koliko skritih emisij CO₂ se nabere na tej poti: od gnojil in transporta do hlajenja banan med ladijskim prevozom čez oceane. Po nekaterih ocenah prevoz in skladiščenje prispevata kar okoli 62–67 % celotnega ogljičnega odtisa ene uvožene banane, kar je mladim dalo misliti o podnebnih vidikih njihove prehrane.
Delavnica ni ostala le pri naštetih problemih, ampak je poudarila tudi rešitve. Udeleženci so spoznali koncept pravične trgovine – sistema, kjer banane in drugi izdelki nosijo oznako Fair Trade, kar pomeni, da so pridelovalci dobili pravičnejše plačilo, pridelava pa upošteva okoljske standarde. Razpravljali so tudi o pomenu lokalne samooskrbe: organizatorji so poudarili, da lahko z izbiro lokalno pridelane hrane zmanjšamo emisije zaradi transporta in hkrati podpiramo domače kmete. Mladi so kot ključne zaključke delavnice izpostavili zavedanje, da imajo kot potrošniki moč vpliva. Če bodo povpraševali po etično pridelani in trajnostni hrani, lahko trgovine svojo ponudbo prilagodijo.
Eden od udeležencev, Aleš, je po delavnici strnil svojo izkušnjo z navdušenjem: “Nisem si predstavljal, da navadna banana prepotuje tako dolgo pot in da pri tem pridelovalci zaslužijo tako malo v primerjavi s trgovci. Zdaj bom zagotovo bolj premislil, od kod prihaja moja hrana in kako je pridelana,” je povedal. Ta neposreden vpogled v nevidno ozadje globalne preskrbe s hrano je pri njem in njegovih vrstnikih vzbudil željo po spremembi: “Po tej delavnici bom raje izbral izdelek z oznako pravične trgovine ali lokalno pridelano hrano, ker vem, da s tem podpiram nekaj dobrega,” je dodal še en mladi udeleženec.
Delavnica “Naš planet, naš krožnik” je tako na lokalni ravni odprla razpravo o globalnih vprašanjih. Mladim je približala cilje trajnostnega razvoja na otipljiv način – skozi krožnik, ki ga razumejo vsi. Organizatorji iz RCP Ptuj upajo, da bodo udeleženci znanje ponesli v svoj vsakdan, šole in skupnost. Dogodek je pokazal, da je globalno učenje v praksi lahko učinkovito: z metodami, ki mladim omogočajo aktivno sodelovanje, lahko kompleksne teme, kot so podnebne spremembe, nepravične trgovinske prakse in trajnostna poraba, postanejo razumljivejše in osebno pomembne. V prihodnje namerava RCP Ptuj organizirati še več podobnih izobraževanj, saj povratne informacije kažejo, da si mladi želijo nadaljnjih priložnosti za učenje o svetu skozi aktivno in izkustveno delo.
Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ga Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.
MR
