Lep Šimenko: “Čas je za decentralizacijo – pričnimo z obmejnimi območji Slovenije”

Kupna moč prebivalstva na določenem območju, demografska slika ter poseljenost območja kažeta, da se Slovenija razvija zelo neskladno. Število delovnih mest v osrednjeslovenski regiji se povečuje ter predstavlja kar dve tretjini na novo ustvarjenih delovnih mest, medtem ko je slika po ostalih regijah ravno obratna. Z delovnimi migracijami je številčno seveda najbolj obremenjena Ljubljana, vanjo dnevno iz drugih občin pride na delo okoli 135.000 ljudi, medtem ko je Maribor kot drugo največje mesto v državi kar trikrat manj kot obremenjen, vanj dnevno prihaja na delo iz okoliških občin okoli 46.000 ljudi. Osrednjeslovenska regija je tudi edina regija v Sloveniji, ki ima več delovnih mest kot je delovno aktivnih prebivalcev.

Centralizacija ni moteča le za vse, ki težje najdejo ustrezno delovno mesto bliže svojega doma, temveč je moteča tudi za prebivalce Ljubljane. Mesto je prometno ohromljeno, cene nepremičnin so bistveno višje kot drugje po Sloveniji, javne službe pa imajo iz leta v leto več dela. Neskladen regionalni razvoj tako povzroča kopico težav. Je rešitev v tretjem pasu na avtocesti in dodatnem pasu na obvoznici? To je rešitev zgolj za lažji pretok prometa. Prava rešitev pa tiči v skladnejšem regionalnem razvoju in decentralizaciji države, ki jo lahko dosežemo le tako, da se namensko spodbuja ustvarjanje delovnih mest povsod po Sloveniji, zlasti tam, kjer je demografska slika najslabša, to pa je v obmejnih območjih.

Obmejna območja se že leta soočajo z razvojnim zaostankom na mnogih področjih. Vzroke za to lahko najdemo v slabši infrastrukturi – tako cestni kot tudi informacijski, staranju prebivalstva na teh območjih (mladi se zaradi oddaljenosti do delovnega mesta pogosto odseljujejo) ter vse večjem zaraščanju kmetijskih površin.

Slovenija ima zakonsko opredeljeno, da so obmejna območja, območja, ki jim je potrebno nameniti posebno pozornost. A na prave ukrepe na tem področju še vedno čakamo. Od leta 2014 naprej, odkar sem v parlamentu, opozarjam na to problematiko. Tudi sama namreč prihajam iz takšnega območja, zato zelo dobro poznam težave s katerimi se na teh koncih Slovenije soočamo. Haloze so tipičen primer obmejnega problemskega območja. Mladi so se večinoma iz teh koncev odselili, predvsem zaradi nezmožnosti poiskati delovno mesto bliže domu. Zlasti v hribovitem delu so tako ostali predvsem starejši, ki pa vse težje obdelujejo zemljo, kar se kaže v vse večji zaraščenosti. So pa to območja naravnih lepot in danosti (večji del pokriva Natura 2000) ter območja izjemnih potencialov, ki jih želimo izkoristiti.

Trenutna vlada končno kaže iskren namen z decentralizacijo države in tako veliko več sredstev namenja investicijam po celotni državi. Vendar bo potrebno narediti bistveno več. V pripravi so posebni ukrepi za obmejna problemska območja, ki bi jih že zdavnaj morali imeli, a si na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo za pripravo le teh po moji oceni jemljejo bistveno preveč časa. V preteklosti so se kot problemska območja opredeljevala zlasti tista z veliko stopnjo brezposelnosti, zanemarilo pa se je dejstvo, da marsikje tudi tam, kjer ni velike stopnje brezposelnosti, obstajajo veliki razvojni zaostanki. Demografska slika takšnih območij pove vse. Verjamem, da si je kakšnemu uradniku, ki vso življenje živi v mestu, težko v praksi predstavljati prave težave obmejnih območij. Številni so namreč tudi taki, ki trdijo, da razpršena gradnja ni primerna. Ja kakšna pa naj bo na gričevnatem delu Slovenije, če ne razpršena? In morda ravno nezadostno razumevanje pravih težav obmejnih območij s strani uradnikov iz centra Slovenije blokira razvoj tega območja.

Sama menim, da če imamo resničen namen decentralizirati državo, potem začnimo z reševanjem obmejnih območij. Pričnimo s spodbujanjem ustvarjanja delovnih mest na teh območjih, ki bodo ustavila odseljevanje mladih in na drugi strani pritegnila kakšno mlado družino k bivanju izven mesta. Posledično se bo izboljšala infrastruktura, dostopnost do storitev ter kakovost bivanja. Skladen regionalen razvoj tako več ne bo le mrtva črka na papirju.

Epidemija je prinesla spremembe, ki bodo trajno ostale v nas. Spremenile so se nakupne navade ljudi, saj številni v trgovino več ne gredo vsak dan, temveč si tedensko naredijo zalogo hrane, prav tako vse več ljudi nakupuje preko spleta, številni so se hitro priučili šolanja in dela na daljavo… Tisto kar pa se mi zdi ključno – veliko jih je spoznalo, da je še kako dobro imeti svoj vrt, kjer si lahko pridelaš vsaj nekaj lastne, zdrave hrane. In morda se tudi tukaj kažejo priložnosti za obmejna problemska območja. Življenje bliže naravi nam namreč daje bistveno večjo kvaliteto življenja, kot si marsikdo sploh lahko predstavlja.

Suzana Lep Šimenko, poslanka DZ

Preberite še:

MR