V letu 2009 sta bili sprejeti dve resoluciji, ki sta obsodili totalitarizem. Prva  aprila v evropskem parlamentu, ki so jo evroposlanci, vključno s slovenskimi, podprli skoraj plebiscitarno, z izjemo manjše skupine levičarjev. Druga pa julija v parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), tudi z veliko večino in ob protestu le manjšega števila levo usmerjenih parlamentarcev.

 

Pri obeh resolucijah so bili pobudniki in predlagatelji iz vzhodnoevropskih in baltskih držav, spodbujeni z dvema pomembnima obletnicama, in sicer 20. obletnico padca berlinskega zidu in 70. obletnico podpisa sramotnega sporazuma Ribbentrop-Molotov, ki je Hitlerju in Stalinu omogočil osvajalske pohode po vzhodnoevropskih in baltskih državah, in s tem zanetil drugo svetovno vojno.

Obe resoluciji sta bili sprejeti v obliki priporočila z namenom, da bi z obsodbo totalitarnih zločinov prejšnjega stoletja sooblikovali novo evropsko zavest, ki naj bi zrasla iz spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ter s tem privedla do sprave med sprtimi stranmi v preteklosti.

V resoluciji je posebej zapisano, »da je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope, v srednje- in vzhodnoevropskih državah pa so izkusili tako nacizem kot komunizem«.

Po mnenju resolucije »Evropa ne bo združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne tragične zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju«.

O čemer bi se morali globoko zamisliti tudi komunisti v Sloveniji, sicer eni od zmagovalk druge svetovne vojne, ki pa so si, med vojno in predvsem po njej umazali roke z množičnimi zločini proti človeštvu

Resuluciji za mnoge kamen spotike

Resoluciji sta s svojo spravno razsežnostjo sprožili tudi nekatere polemike, kot npr. ruske proteste zaradi enačenja nacizma in komunizma, nesoglasja v slovenski politiki, protest evropske skrajne levice idr. Vse to kaže na zagate, v katerih tičijo nekatere evropske države, vključno s Slovenijo, pri iskanju notranje sprave nad bolečo preteklostjo. Vzhodnoevropske in baltske države pa so s svojo pobudo poskušale doseči vsaj delno zadoščenje za to, ker jih je Zahod pred drugo svetovno vojno in med njo, kot tudi po njej, zaradi strateških interesov ali lastne nemoči nekaznovano prepustil ruskemu škornju.

V Sloveniji levica noče priznati resolucije

Končni cilj vseh prizadevanj pa je sprava, »ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, s prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove«. Slovenska tranzicijska levica, ki je bila leta 2009, ko so se resolucije sprejele, na oblasti, je bila proti potrditvi resolucije, čeprav so vsi slovenski evroposlanci glasovali zanjo, in jo je tako DZ vzel samo na znanje. To svojo držo je levica utemeljevala z argumentom »posebnosti slovenske zgodovine, ki naj bi bila drugačna od izkušenj drugih nekdanjih komunističnih držav. Bila naj bi bolj pozitivna«.

Zakaj je komunizem isto kot fašizem ali nacizem?

V Jugoslaviji, od leta 1945 do leta 1951, je bilo pobitih, pretežno izven sodno, okrog 568.000 ljudi ali kar za 70 Srebrnic, od tega na ozemlju Slovenije okrog 14.000 Slovencev in okrog 100.000 pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov. Poleg tega pa še 3,777.776 zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Ni mi znano, da bi se kjerkoli na ozemlju vzhodnoevropskih držav zgodili po vojni taki množični zločini.

Preberite še:

Kako se je začela druga svetovna vojna?

Želite biti redno obveščeni o novostih v vaši občini? Všečkajte FB stran:

MR

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA