Državni zbor je z 47 glasovi za in 35 proti potrdil zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, kar je eden najjasnejših političnih signalov po parlamentarnih volitvah, da dosedanja leva koalicija nima več moči, kakršno je imela v prejšnjem mandatu. Zakon so podprle stranke desnosredinskega oziroma novega parlamentarnega bloka, medtem ko so mu stranke dosedanje oblasti ostro nasprotovale. Tudi drugi mediji so potrdili izid glasovanja 47 proti 35 in napovedi levega pola o referendumu.
Gre za zakon, ki po navedbah Spletnega časopisa med drugim prinaša razbremenitve za državljane in gospodarstvo: ukinitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, nižje davčne obremenitve za temeljne dobrine, spremembe pri oddajanju stanovanj, možnost dela po upokojitvi ob prejemanju polne pokojnine, odpravo nekaterih omejitev za delo zdravnikov ter uvedbo davčne kapice. Prav zato zakon politično ni zgolj tehnični paket ukrepov, temveč jasen prelom s politiko višjih dajatev, dodatnih obremenitev in državnega prerazporejanja denarja.
Na levi strani političnega prostora so se na sprejetje zakona odzvali z nasprotovanjem in napovedmi referenduma, čeprav se pri takšnem zakonu odpira tudi vprašanje, ali je referendum sploh dopusten, saj ustava omejuje referendume o zakonih, ki urejajo davke, carine in druge obvezne dajatve. Forbes Slovenija je ob tem poročal, da je začel teči sedemdnevni rok, v katerem lahko državni svet na zakon izglasuje odložilni veto.
Politično sporočilo glasovanja je še pomembnejše od samega zakona. Po poročanju Spletnega časopisa razplet kaže, da ima desna sredina v državnem zboru jasno večino za prevzem vlade, Janez Janša pa je povedal, da je usklajenih že 95 odstotkov koalicijske pogodbe. Če to drži, je Slovenija pred prelomnico: po obdobju Golobove politike visokih obljub, dragih eksperimentov in stalnega prelaganja odgovornosti se lahko odpre pot k bolj vitki, razvojni in davčno razbremenjeni državi.
Zanimiv je tudi podatek, da so se v ozadju pojavljale neuradne govorice o domnevnih poskusih “nakupov” posameznih poslancev, vendar se te pri glasovanju niso potrdile. Prav glasovanje o razvojnem zakonu je zato pokazalo, da politična matematika ni nujno več na strani tistih, ki so Slovenijo zadnja leta vodili z logiko novih obremenitev, ideoloških prioritet in birokratskega pritiska. Za desnosredinske volivce je to signal, da se lahko po volitvah oblikuje nova večina, ki bo politiko vrnila k vprašanjem razvoja, dela, davkov, zdravstva in odgovornega upravljanja države.
Vlada je sicer že pred glasovanjem zakon označila za parcialen, fiskalno tvegan in razvojno neučinkovit, kar pa je pričakovano stališče oblasti, ki je bila na volitvah kaznovana in je izgubila parlamentarno večino. Ravno zato je vprašanje toliko bolj jasno: ali gre pri nasprotovanju zakonu res za skrb za javne finance ali predvsem za strah pred koncem političnega modela, ki je državljanom nalagal vedno nove obveznosti, hkrati pa ni prinesel obljubljene učinkovitosti države?
MR
