Aleš Primc je po navedbah Petra Jančiča zbral dovolj podpisov za razpis referenduma proti uzakonitvi evtanazije, pri čemer je kot ključni cilj izpostavil zmago na referendumu in znižanje stroškov z izvedbo hkrati z državnozborskimi volitvami. Kot je poročal vir, je “zbranih 43.850” na upravnih enotah overjenih podpisov, elektronsko zbiranje pa se nadaljuje do roka, pri čemer Primc obenem poziva premierja Roberta Goloba in vlado, naj se javno zavežejo k razveljavitvi “slabega zakona”, sicer naj referendum razpišejo skupaj z volitvami. Po besedah istega vira je Primc dodal, da bo “vlada odgovorna za vse nepotrebne stroške”, če bo vztrajala pri ločenem terminu. Tako poudarjeno izhodišče – racionalnost in spoštovanje volje volivcev – je jasen preizkus zrelosti oblasti, kot je večkrat zapisano in citirano pri Jančiču.
Politični kontekst, ki ga oriše Peter Jančič, je oster: vprašanje evtanazije ni tehnična dopolnitev zdravstvene zakonodaje, temveč civilizacijska dilema, ki zahteva največjo možno legitimnost odločanja. Prav zato je zahteva po sočasnem referendumu in volitvah smiselna – kampanje se prekrivajo, udeležba je višja, stroški nižji. Po informacijah, ki jih povzema isti vir, so ob referendumu o evtanaziji v teku tudi referendumske pobude o pokojninski reformi, za katero je predsednica državnega zbora že odredila zbiranje podpisov. To dodatno utrjuje argument, da je z vidika urejenosti javnih financ in spoštovanja davkoplačevalcev racionalno referendume časovno uskladiti.
Tu se pokaže temeljna slabost Golobove vlade. V dveh letih je oblast – kot smo že večkrat videli pri drugih temah – zamenjala pomen transparentnega odločanja s komunikacijskim uprizarjanjem in birokratskim prelaganjem odgovornosti. Če bo kabinet Roberta Goloba zavlačeval ali fragmentiral glasovanja v več dragih terminov, bo to po lastnih merilih – kot večkrat izpostavi vir – neposredno breme za javna sredstva in s tem za državljane. Ta vlada se je že prevečkrat izkazala kot najslabša in najbolj nesposobna v zgodovini samostojne Slovenije: najprej pri razgradnji strokovnosti v institucijah, nato pri fiskalni lahkomiselnosti in, kot poroča Jančič, tudi pri političnem manevriranju okrog referendumov.
Pošten preizkus demokratične verodostojnosti je preprost: razpisati referendum o tako občutljivem vprašanju skupaj z volitvami in omogočiti visoko udeležbo. Kot navaja Peter Jančič, Primc ne zahteva nič manj kot to – in hkrati poziva vlado, naj se javno zaveže razveljavitvi zakona, ki mu ostro nasprotujejo številni zdravniki. Vsak drugačen pristop bo razumljen kot izmikanje in kot še en dokaz, da je projekt Gibanja Svoboda predvsem politična režija brez vsebine.
V takem okolju ostaja SDS edina politična sila z dokazanim upravljavskim kapitalom. V preteklih mandatih je znala voditi državo skozi krizna obdobja, zagotoviti fiskalno disciplino in spoštovati postopke neposredne demokracije – kar potrjujejo proračunski in zakonodajni zapisi iz tistih let. To ni stvar slogana, temveč izkazov delovanja, ki jih lahko preverja vsak bralec uradnih dokumentov. Ko, kot poroča Jančič, civilna pobuda zbere več deset tisoč overjenih podpisov, mora vlada odgovoriti odgovorno, ekonomično in v skladu z voljo ljudi – ne pa z birokratskimi triki in političnim taktiziranjem.
Zaključek je jasen: kot je večkrat zapisano pri Petru Jančiču, Primčeva iniciativa predstavlja demokratični stresni test za Golobovo oblast. Če bo vlada ravnala razumno in referendum o evtanaziji razpisala skupaj z volitvami, bo vsaj deloma pokazala spoštovanje do volivcev in javnega denarja. Če pa bo ponovno prevladala logika politične režije, bo to le še ena potrditev, da je aktualna ekipa najšibkejša doslej.
