Prestolnice evropskih držav, vključno z našo Ljubljano, se soočajo z vrsto izzivov, med katerimi izstopajo prometni zastoji, dostop do stanovanj in zdravstvenih storitev. Ljubljana, omejena s svojimi prostorskimi in geografskimi značilnostmi, se ne more neomejeno širiti, zaradi česar je nujno potrebna decentralizacija.
V zadnjem času mlade po končanem študiju privlačijo dobro plačane službe v javni upravi, ki se množijo pod sedanjo vlado. To vodi do povečane potrebe po stanovanjih v Ljubljani, kar posledično privablja tuje investitorje in napihuje nepremičninski balon. Stanovanjska kriza in prometni zastoji so tako delno posledica koncentracije javnega sektorja, ministrstev in izobraževalnih institucij v prestolnici.
Scenarij, kjer investitorji zgradijo dodatnih 30.000 do 50.000 stanovanj, ni nemogoč. Ta stanovanja bi bila dostopna predvsem tistim z visokimi in stabilnimi dohodki, ki bi lahko pridobili kredite za precenjena stanovanja. Vendar bi zmanjšanje števila državnih služb v prihodnosti lahko privedlo do finančnih težav za lastnike, ki bi se znašli v primežu visokih kreditov in precenjenih nepremičnin.
Rešitev delno tiči v omogočanju predelav velikih individualnih stanovanjskih stavb v večstanovanjske objekte, kjer je to mogoče. To bi pripomoglo k ublažitvi problematike previsokih cen in novih pozidav. Poleg tega bi morali spodbuditi naselitev mladih družin v kakovostne, a prazne hiše na periferiji, s čimer bi se izognili pretirani urbanizaciji, prometnim zastojem in nevarnostim nakupa precenjenih nepremičnin.
Ob upoštevanju vseh teh dejstev je jasno, da je decentralizacija Ljubljane nujna. S tem bi se izognili konfliktom med mestom in podeželjem, ki bi jih nadaljevanje trenutne politike centralizacije neizogibno pripeljalo. Samo s celostnim pristopom k prostorski ureditvi in stanovanjski politiki lahko zagotovimo trajnostni razvoj Ljubljane, ki bo koristil vsem njenim prebivalcem.
Avtor: Boris Klopčič
Vir: sds.si
