V času nepredvidljivih razmer na trgu z žiti in ko Slovenijo pesti ena najhujših suš v zadnjih letih, smo se pogovarjali z direktorjem Kmetijske založbe in kmetom Andrejem Golobom. Na kmetijstvo in izzive, ki ga pestijo, smo skušali pogledati širše od okvirov zgolj podražitev in suše.
V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o trenutni situaciji v kmetijstvu, draginji na področju gnojil in drugih surovin ter dvigovanju cen in koliko od tega ostane kmetu.
Kakšna je trenutno situacija v kmetijstvu?
Situacija se od sektorja do sektorja močno razlikuje, zato težko govorimo o stanju kmetijstva na splošno. Generalno pa lahko ocenim, da so poljedelci v dobri kondiciji, živinorejci pa v bistveno slabši, vendar se to lahko hitro tudi spremeni.
Poljedelci so letos namreč v glavnem uporabili material od lanskega leta (semena, gnojila), žita so uspeli prodati po višjih cenah, ki veljajo na trgu, vsaj zgodnje vrste pa so imele žetev preden je pritisnila suša. Povsem drugače pa je denimo s koruzo, posebej na peščenih tleh in v regijah, kjer je suša hujša. Na Notranjskem in Krasu že od pomladi ni resno deževalo, tako da je uničena travna ruša.
Zakaj pa so živinorejci trenutno v toliko slabši situaciji?
Cene žit, ki jih uporabljajo za krmo, so se povečale za skoraj 100 %, zaradi suše pa je veliko tudi pomanjkanje sena. Mnoge kmetije že odprodajajo živino za zakol, kar pa znižuje odkupno ceno, saj je na trgu veliko ponudbe.
Tukaj bi povedal, da so informacije, ki so nedavno krožile o tem, da se bo meso v kratkem dražilo, vsaj za kmeta trenutno niso točne. Lahko samo ugibam, da bi radi nekateri medtem, ko pada odkupna cena hkrati le to dvignili za potrošnika in zaslužili. Kmet od tega ne bo imel nič. Podobno se je zgodilo spomladi, ko so mesarji oznanili, da zaradi višjih stroškov dražijo meso, ki so ga od kmetov v resnici odkupili še po starih cenah.
Lahko samo ugibam, da bi radi nekateri medtem, ko pada odkupna cena, hkrati le to dvignili za potrošnika in zaslužili. Kmet od tega ne bo imel nič.
Pozimi pa se nam obeta povsem drugačna situacija. Prav zaradi trenutnega pomanjkanja krme in praznjenja hlevov bo pozimi klavne živine manj, tako da gre pa dejansko pričakovati višje odkupne cene, saj bodo mnogi ohranili le plemenske živali za naslednjo sezono, teh pa ne bodo prodajali. Dvig cen za mesarje tako prihaja s faznim zamikom, na drugem koncu pa z dvignjenimi cenami za potrošnike ustvarjajo dobiček.
Je takšnih manipulacij še več?
Kar precej jih je. Spomladi smo denimo poslušali o pomanjkanju pšenice, s čimer se je potrošnike pripravljalo na dvig cen, ob žetvi pa smo poslušali o višjih zalogah od pričakovanih, kar je mlinarjem omogočilo, da so ponudili nižjo odkupno ceno. Moka v trgovinah se medtem podraži z razlago, da se je podražila osnovna surovina.
Ceno pšenice za kmeta pa je zbila tudi vlada z napovedanim odkupom. Prej se je govorilo o ceni 350 evrov na tono, potem je padla na 310.
Po začetku vojne v Ukrajini je zaradi ruskih blokad ukrajinskih pristanišč in sankcij zoper Rusijo cena žit in drugih pridelkov povečala, kar je za kmeta ugodno, …
Za poljedelca, ki žito prodaja je to ugodno, za živinorejca, ki žito kupuje, je pa to škodljivo.
Dvignile pa so se tudi cene gnojil, pogonskih goriv in drugih materialov, ki jih kmetje uporabljajo pri svojem delu. Kako se te razlike poznajo v praksi v proračunu kmetije? Kateri vidik ima na poljedelce večji vpliv?
Pri poslovanju kmetij govorimo o pokritju. To je dohodek, od katerega odšteješ stroške, vendar brez stroškov dela in kreditov. Pokritje je to, kar kmetu ostane za njegovo plačo in investicije. Podobno kot EBTIDA za podjetja.
Dvig cen žita je na poljedelce bolj vplival kot dvig cen materiala, pokritje se je nekaterim celo skoraj podvojilo. Problem pa imajo tisti, ki jim je pridelke prizadela suša, saj pri koruzi denimo veliko pridelka letos ne bo, stroški pa so nastali. Zelo dobro pa so jo odnesli pridelovalci pšenice, ječmena, rži in posebej oljne ogrščice. Ti so zmagovalci letošnje situacije na trgu.
Žal pa je takih zmagovalcev pri nas sorazmerno malo, saj je takšno poljedeljstvo zanimivo za velike kmetije, ki pa jih je, če odštejemo bivša velika državna posestva, pri nas za prste ene roke. Za to bi potrebovali približno 100 hektarjev polj, da bi ustvarili resen dohodek, povprečna slovenska kmetija pa ima dobrih 6 hektarjev.
Kako pa se na te nove razmere prilagajajo živinorejci? Je edina rešitev odprodaja živine?
Vsak pridelovalec bo prej poskusil vse, da najde krmo, preden bo žival, ki ni predvidena za zakol, odprodal. Prav zato gredo cene koruze, ki je pridelana denimo na močvirnih poljih, kjer suša ni problem, v nebo. Danes se že pojavljajo ponudbe za 5.000 evrov na hektar koruze. Še predlani je bila ta cena 900 evrov.
Tako deluje ta trg, kmet pa se znajde pred odločitvijo, ali zaklati živino, ali kupiti drago krmo in upati na dobro sezono prihodnje leto. Sicer se kaj hitro zgodi, da cena pridelka ne pokrije niti stroškov pridelave. To se je denimo že zgodilo s prašičjim mesom in vse več je pozivov, da bi tudi za domačo proizvodnjo uvedli neke vrste “fair trade” sistem, kot že velja za prekomorske izdelke.
Prej sva že omenila dvige cen in trike, s katerimi so doseženi, čeprav so odkupne cene še vedno nizke. Gre pri lansiranju teh deizinformacij po vašem mnenju za kak organiziran dogovor, lahko bi rekli celo kartel med predelovalci in mediji, ali predelovalci pač lansirajo bombastično informacijo, ki jo mediji hvaležno pograbijo? Gre za zavajanje trga in potrošnikov?
Mislim, da je vsega po malem. Spomnim se direktorja večjega perutninskega obrata, ki se je pohvalil, da lahko kadarkoli pokliče eno novinarko na Delo, da mu pripravi članek. To se seveda prodaja kot profesionalno novinarstvo. In tega je še vedno precej. Tudi prejšnja zgodba glede mesa je primer tega.
Kako to točno poteka v praksi ne vem, je pa očitno, da nekateri znajo priti v medije ob pravem času na prav način, da speljejo vodo na svoj mlin.
Cena mleka v trgovinah se trenutno giblje okrog enega evra na liter. Koliko od tega evra dobi pridelovalec?
Od mleka približno 45 centov oz malo manj kot polovico, kar pravzaprav ni slabo. Pri samem mleku je razmerje dokaj dobro. Drugače je pri drugih izdelkih. Kmetje denimo ne dobimo plačane vse mlečne maščobe. Mlekarna, ki ji mleko oddajam, sama plača mlečno maščobo le do 4,2 %. Kar je več ni plačano, mlekarna pa vseeno iz nje izdela maslo in ga proda.
Bolj kot samo mleko, so za mlekarno denimo donosni jogurti. Tehnologija izdelave je zelo preprosta, iz enega litra mleka dobiš en liter jogurta, cena pa je več kot dvakrat višja. Pri jogurtu kmet dobi bistveno manjši del cene kot pri mleku. Še bolj pa to velja pri dražjih vrstah kruha in pekovskih izdelkov, kjer cena pšenice predstavlja le 5-10 % cene.
Z dvigom standarda se povečuje povpraševanje po izdelkih z višjo dodano vrednostjo, ki pa je pogosto le cena, saj se drugi stroški bistveno ne povečajo. Od te višje cene pa kmet običajno nima nič več.
Spremenile so se tudi družbene razmere. Po drugi svetovni vojni je gospodinjstvo za hrano porabilo polovico svojih prihodkov, danes pa približno 15 %, približno trikrat manj. Gledano z vidika kmeta to pomeni, da mora danes za isti primerljiv standard s povprečnim Slovencem pridelati trikrat več hrane, oz. še več, saj smo danes vajeni bolj obdelanih prehranskih izdelkov, kjer je delež cene, ki jo dobi kmet, nižji in se še manjša.
Pa kmetje pridelajo toliko več?
Že zgolj za ohranitev standarda bi moral pridelati več, seveda pa nihče ni zadovoljen s standardom izpred 50 let, temveč si želi primerljivega z drugimi. Vse več hrane na trgu pa le tej znižuje ceno, kar je zanimiv in težko rešljiv fenomen.
Institucije, ki se pri nas ukvarjajo s kmetijstvom, zato včasih težijo k čim višjim cenam naših proizvodov, realnost pa je taka, da na prostem trgu lahko uspeš le, če znaš pridelati dovolj ugodno. Če je cena višja od sosedov, bodo trgovci pripeljali hrano od drugod.
Res pa je, da ljudje hrane danes ne cenijo, ker je je dovolj. Če bi pa prišlo, bog ne daj, do lakote, bi se to zavedanje povsem obrnilo.
Kakšno vlogo v kmetijstvu igra politika?
Po drugi svetovni vojni, ko je bilo v Evropi veliko pomanjkanje hrane in lakota, so se v zametkih EU lotili kmetijskih podpor, subvencij, s katerimi so preprečevali podražitve hrane. Država je tako za vsak kilogram pridelane hrane nekaj doplačala. Tako so ohranili hrano za potrošnika na videz poceni – na videz zato, ker je potrošnik te dodatke plačal z davki. Kmet pa je bil motiviran, da čim več pridela. Če dobiš subvencijo na pridelek, si imel interes za čim večji pridelek. Veliko se je vlagalo v razvoj, pridelki so se povečali.
V 70-tih letih je tako prišlo do presežkov hrane in spremenila se je tudi politika v smer, kot jo poznamo še danes, ko so kmetje motivirani, da pridelajo čim manj. Namesto po pridelku so plačani po hektarjih zemlje, ne glede na to, ali na tej zemlji kaj pridelajo ali ne.
Govoriti v takšnih razmerah o samooskrbi je neumno, saj jo trenutni sistem uničuje.
Pri katerih izdelkih je največji problem s tem, da cena ni poštena oz. ne odraža realnih stroškov pridelave?
Ne gre za vedno ene izdelke, saj se stanje na trgu spreminja dinamično. Spomladi je bila situacija z mlekom zelo dobra, zdaj se slabša. V začetku leta je bila katastrofa z govejim mesom in prašiči, potem pa je cena narasla, ker so ljudje zaradi tega pitali manj glav. Po pol leta se je na trgu pojavilo pomanjkanje in cena se je dvignila. Na cene pa vplivajo še mnogi drugi dogodki in tudi različne špekulacije je povedal za domovina.je
Število prašičev v pitanju in odkupna cena svinjine nihata v neke vrste sinusoidi z zamikom. Ko je cena visoka ljudje začnejo pitati prašiče, ko pa pridejo ti prašiči na trg, cena pade in tisti, ki so poceni prodali prašiče, ne kupijo novih in se začne nov cikel, ki traja približno 4 mesece, kolikor traja, da prašiča spitaš z dvajset na sto kilogramov. To ni slovenski fenomen, ampak se dogaja povsod po svetu.
Pa ljudje ne predvidijo, da če v nekem trenutku vsi kupujejo prašiče za pitanje, bo cena svinjine čez nekaj mesecev padla?
To je tako kot na borzi, ali pa denimo z Bitcoinom. Ko cena raste vsi kupujejo in nabijajo ceno, ko pa cena začne padati, vsi želijo ven in s tem povzročijo še večji padec. To je podzavestno vgrajeno v človeka in na trgu se temu ne da izogniti.
Ta problem je skušalo rešiti socialistično planiranje, le, da je bil tam rezultat še tolikokrat slabši. Tam je bila hrana ves čas draga, ves čas je vladalo pomanjkanje in nikomur se ni splačalo pridelovati. Rusija in Ukrajina sta danes med večjimi izvozniki žita na svetu. V nekem obdobju je bila pa Sovjetska zveza največji uvoznik ameriškega žita. To naredi napačna ideologija v kmetijstvu je povedal za domovina.je
Spomladi, ko so se napovedovale nestabilne razmere na trgu, je slovenska vlada napovedala državni odkup pšenice za državne rezerve, na koncu se je pojavil vsega skupaj en sam ponudnik. Kaj je šlo narobe pri tem državnem odkupu pšenice? Nas čaka jesen brez rezerv ali izvoz našega v tujino in uvoz iz tujine k nam?
Naša vlada je naredila popolno distorzijo trga. Tega se ne dela. Najprej so nekaj napovedali, verjamem da dobronamerno, vendar še niso vedeli, kako bodo to izvedli. Kmetom so ustvarili pričakovanja glede cene, konkurenca, ki se poteguje za žito, pa je pohitela. Sam nimam točnih podatkov, govori pa se, da so Italijani in Avstrijci pokupili ogromno žita celo po ceni 400 evrov na tono, kar je zelo visoka cena celo za njihove razmere.
Namesto tega pa so tik pred žetvijo nekaj obljubljali, potem pa so v javnost prihajale različne informacije in na koncu so objavili razpis, kdo jo ponudi najceneje. Povedano drugače, nategancija.
Velik del pšenice je bil tako prodan. Zdaj, ko se je znova začel izvoz žita iz Ukrajine, je cena padla na dobrih 300 evrov na tono. Kdor jo je kupil po 400 se je zafrknil, razen če računa, da jo bo zaradi mečkanja vlade na trgu zmanjkalo in nam jo bo nazaj prodal po 450 eur.
Če bi vlada imela resen namen, bi postavili ceno 340, ali 350 evrov, kolikor je takrat znašala cena pšenice na borzah, jo odkupili in plačali. Namesto tega pa so tik pred žetvijo nekaj obljubljali, potem pa so v javnost prihajale različne informacije in na koncu so objavili razpis, kdo jo ponudi najceneje. Povedano drugače, nategancija.
Vsi kmetje so tako avtomatsko odpadli, žito pa so državi lahko ponudila le velika žitna podjetja. To je bila velika polomija predsednika vlade in kmetijske ministrice, ki je na to pristala.
Kakšno vlogo države bi kmetijski sektor po vašem potreboval, da bi bila koristna?
Država naj se v kmetijstvo vmešava čim manj, saj ima skoraj vse, kar naredi, negativen učinek. Vlade se običajno na tem področju obnašajo kot slon v trgovini s porcelanom. Polna usta besed o pomoči kmetom, na koncu pa ne veš, ali te imajo za norca ali kaj. Učinkov ni, ukrepi pa kmete le dodatno obremenjujejo je povedal za domovina.je
Ekonomska svoboda je temelj vseh svoboščin in oblast jo kmetu jemlje na različne načine. Ne le naša, tudi birokrati v Bruslju imajo polno idej, kako bi kmeta naredili bolj odvisnega. Lažje je namreč vladati odvisnim ljudem, neodvisnim pa je težko ukazovati.
Kaj konkretno lahko naredi vlada? Za začetek preneha s aktivnostmi, ki so namenjene zgolj vzdrževanju določenih institucij, pisanju nepotrebnih kmetijskih strategij. Mnogi ukrepi, ki naj bi pomagali kmetom, v resnici podpirajo javne institucije in industrijske lobije, katerih interesi se potem znajdejo v načrtih.
To še posebej velja za subvencije in nepovratna sredstva, kjer je zraven veliko lepljivih prstov. Kmet je pogosto le vmesna postaja pri prenosu denarja od davkoplačevalcev do končnega prejemnika, hkrati pa velja za glavnega krivca, češ, da živi na račun davkoplačevalcev. Realno malo tega denarja konča pri kmetu, večina pa ga gre naprej.
Kaj konkretno imate v mislih?
Veliko ukrepov za to, da si upravičen do sredstev, zahteva določene analize ali izobraževanja, ki jih izvajajo prej omenjene institucije, inštituti in podobni. Plača pa jih kmet, ali pa se financirajo iz sredstev, namenjenih kmetom. To je denar za vzdrževanje teh institucij.
Potem pa so tukaj razni interesenti, ki svojo opremo spravijo v razpise za nepovratna sredstva in te tako prisilijo v nakup točno določene opreme, ali pa so vsaj preferirani. Primer tega je mobilni rezervoar za gnojevko, ki stane približno 15.000 evrov in ga ne uporablja skoraj nihče. Toda v razpisu za izgradnjo hleva dobite pet dodatnih točk, če ga kupite. Skoraj vsakdo, ki želi uspeti na razpisu, razmišlja, da je teh pet točk morda odločilnih pri sprejetju vloge in kupijo ta zalogovnik. Nekdo, ki ga prodaja, je očitno uspel nagovoriti pripravljalca razpisa, da ga je vključil notri je povedal za domovina.je
In tega je še veliko. Tako se denar iz kmetijstva odliva v veliko industrijo, ki ima v Bruslju močne lobije. Veliko nemške industrije živi od tega, da Bruselj izvaža njihovo opremo v druge evropske države.
