Močno neurje s točo, ki je v noči iz srede na četrtek prešlo območje Spodnjega Podravja, je hude posledice pustilo tudi na širšem območju Kidričevega. Gre za še eno vremensko ujmo, ki je pokazala, kako ranljivi so kraji, kmetijske površine, gospodarska poslopja in domovi, ko se nad regijo zgrnejo močni nalivi, veter in toča.
Toča je za ljudi na podeželju vedno posebej huda grožnja. V nekaj minutah lahko uniči pridelek, poškoduje strehe, avtomobile, vrtove, rastlinjake in sadno drevje. Tam, kjer je kmetijstvo pomemben del življenja in dohodka, posledice niso le materialne, ampak tudi eksistenčne. Vsaka poškodovana njiva, vinograd ali sadovnjak pomeni manj pridelka, več stroškov in več negotovosti za družine.
Kidričevo in širše Spodnje Podravje sta območji, kjer se prepletajo kmetijstvo, industrija, prometne povezave in naselja. Neurja na takšnem območju zato prizadenejo zelo različne skupine ljudi. Eni se soočajo s škodo na hišah, drugi na kmetijskih površinah, tretji z motnjami v prometu ali poplavljenimi prostori. Ko se takšni dogodki ponavljajo, postane jasno, da ne gre več za osamljene izjeme.
Po poročanju NET TV je neurje s točo na širšem območju pustilo velike posledice. V povezani objavi o škodi v Spodnjem Podravju je navedeno, da so bile med posledicami neurja tudi zalite kleti, poškodovane strehe, sproženi plazovi, podrta drevesa in zaprta cesta med Podlehnikom in Rogatcem na območju Žetal.
Posebej zaskrbljujoča je škoda v kmetijstvu. Pri takšnih neurjih je pogosto najhuje prav to, da se dejanska škoda pokaže šele kasneje. Rastline so poškodovane, plodovi obtolčeni, posevki poležani, semenski material pa lahko postane neuporaben. Za kmete to pomeni izgubljeno sezono ali vsaj močno zmanjšan pridelek.
Takšne razmere znova odpirajo vprašanje zaščite pred vremenskimi ekstremi. Protitočne mreže, zavarovanja, namakalni sistemi, boljša opozorila, urejeni odvodni sistemi in hitrejša pomoč po ujmah niso več luksuz, temveč nujen del prilagajanja na podnebno realnost. Regije, kot je Spodnje Podravje, potrebujejo konkretne ukrepe, ne le popisovanja škode po vsaki ujmi.
Občine in država bodo morale pri tem sodelovati bolj učinkovito. Lokalna skupnost najbolje pozna teren, država pa mora zagotoviti sistemsko podporo, sredstva in pravila, ki bodo ljudem pomagala hitreje priti do pomoči. Če se bo vse končalo le pri opozorilih in počasnih postopkih, bodo kmetje in prebivalci tudi po naslednjem neurju znova ostali sami.
