Na začetku številnih razprav o aktivnem državljanstvu se pojavi zelo preprost dvom: Ali moje mnenje sploh kaj pomeni? Prav vprašanje občutka osebnega vpliva se je pokazalo kot pomembna tema med mladimi, vključenimi v projekt »Mladi odločamo«.
Med udeleženci prve delavnice je bila tudi Maja. Njena izkušnja je povezana z enim od osrednjih ciljev projekta – ustvarjanjem okolja, v katerem lahko mladi postopoma pridobivajo več samozavesti pri izražanju svojih mnenj in idej. Projektno spremljanje je pokazalo, da so številni mladi ob prvem stiku z aktivnostmi nekoliko zadržani, z nadaljevanjem razprav pa postajajo pripravljenejši povedati, kaj jih moti, kaj bi želeli izboljšati in katere teme se jim zdijo pomembne.
Prva delavnica, ki je potekala 13. oktobra 2025, je združila 18 mladih. Namesto dolgega predavanja so jih pričakale razprave v manjših skupinah, praktične naloge in primeri iz vsakdanjega življenja. Takšen pristop je pomemben predvsem zato, ker vprašanja demokracije iz abstraktnega političnega jezika prestavi v konkretno lokalno okolje.
Kaj bi v svojem kraju spremenili? Koga bi o tem obvestili? Kdo odloča o posameznem vprašanju? Ali obstaja organizacija, ki se s takšno temo že ukvarja? In kaj lahko naredi posameznik, če se z neko odločitvijo ne strinja?
Takšna vprašanja nimajo vedno enostavnih odgovorov. Toda njihov namen ni bil poiskati enega »pravilnega« političnega odgovora. Namen je bil pokazati, da obstajajo različne poti, po katerih lahko posameznik sodeluje v skupnosti, hkrati pa mora sam presoditi, katere teme so zanj pomembne in kakšno stališče želi zastopati.
Majina zgodba je zato predvsem zgodba o procesu. »Najti svoj glas« v tem kontekstu ne pomeni postati najglasnejša oseba v prostoru. Pomeni prepoznati, da je legitimno postaviti vprašanje, povedati drugačno mnenje in predstaviti svojo idejo. Pri mladih, ki z javnim izražanjem nimajo veliko izkušenj, je že ta korak lahko pomemben.
Izvajalci projekta so skozi prve aktivnosti ugotovili, da se samozavest gradi postopoma. Enkratna predstavitev pogosto ni dovolj. Ko imajo mladi več priložnosti za pogovor, delo v majhnih skupinah in stik z drugimi udeleženci, se občutek varnosti povečuje. Prav zato so se izvajalci odločili, da bodo število delavnic povečali in jih izvajali v manjših skupinah.
Pomembna dimenzija prve delavnice je bila tudi povezava med individualnim mnenjem in širšo skupnostjo. Demokratično sodelovanje ne pomeni samo govoriti, temveč tudi poslušati. Udeleženci so se zato srečevali z različnimi pogledi in se učili, da se lahko o javnih vprašanjih ne strinjajo, ne da bi to preprečilo konstruktiven pogovor.
Projekt je pri mladih želel okrepiti še poznavanje možnosti vključevanja v civilno družbo. Marsikdo namreč ne ve, katere nevladne organizacije delujejo v njegovem okolju ali kako se jim lahko pridruži. Prvi stik s predstavniki civilne družbe je zato lahko zelo konkreten odgovor na vprašanje: kam se obrniti, če imam idejo, vendar ne vem, kako jo uresničiti?
Vmesno spremljanje projekta je pokazalo, da so nekateri udeleženci po aktivnostih izražali večji občutek, da lahko kot posamezniki prispevajo k spremembam, ter več zanimanja za državljansko sodelovanje. Ker končna evalvacija takrat še ni bila opravljena, izvajalci teh opažanj niso predstavljali kot dokončne rezultate, ampak kot prve pozitivne znake.
Maja tako v zgodbi projekta predstavlja nekaj, kar je značilno za širšo izkušnjo mladih udeležencev: prehod od vprašanja »Kaj pa lahko jaz naredim?« do razmišljanja »Katere možnosti imam?«.
In prav med tema dvema vprašanjema je veliko prostora za učenje. Aktivno državljanstvo se namreč pogosto začne veliko prej kot pri velikih javnih odločitvah. Začne se v trenutku, ko je nekdo pripravljen povedati svoje mnenje, prisluhniti drugim in ugotoviti, kako lahko svojo idejo spremeni v konkreten predlog.
Projekt ID 018-SI-2025-71400 je izvajal Povod, Zavod za kulturo in razvoj mednarodnih odnosov v kulturi, socialno podjetje, ob podpori Transatlantic Foundation in s sofinanciranjem Evropske unije v okviru Projekta Proteus.
