Nevrologinja dr. Vida Drame Orožim je predlog zakona slikovito opisala kot poskus “pranja umazanega blata s svilenimi rokavicami”. Obljube o sočutju in dostojanstvu so le lepotičanje resničnosti: zdravstvo je umazano od zanemarjanja in propada, a vlada ga želi prikriti z novim zakonodajnim okrasjem. Strokovnjaki so enotni, da lepo zveneče besede ne morejo oprati trde realnosti.
Specialisti iz različnih področij opozarjajo, da slovenski zdravstveni sistem že leta razpada. Čakalne vrste so tako dolge, da bolniki umirajo, preden pridejo do specialista. Paliativna in dolgotrajna oskrba sta podhranjeni, zdravnikov je premalo, financ pa še manj. Ko ti isti specialisti slišijo, da vlada želi legalizirati usmrtitve, se sprašujejo, ali smo kot družba dokončno obupali nad zdravljenjem.
Zdravniki se bojijo tudi svoje prisilne vloge. Zakon bi namreč predvideval, da morajo pri postopkih sodelovati vsi, tudi tisti, ki se etično ne strinjajo. Sklenitev življenja bi lahko postala birokratska rutina, zdravniški poklic pa bi izgubil svojo plemenitost. Namesto da so varuhi življenja, bi jih zakon potisnil v vlogo izvršiteljev, kar je v popolnem nasprotju z njihovo prisego.
V članku so strokovnjaki delili tudi pretresljivo anekdoto: pacientka, ki so jo v sistemu zanemarili, je zdravnico prosila za obrazec za samomor. Ni želela smrti; hrepenela je po skrbi, poslušanju in zdravljenju. Ta izkušnja potrjuje, da ljudje ne iščejo injekcije, temveč roke, ki jim bo pomagala. Zakaj torej vlada raje piše zakon o smrti kot investira v oskrbo, ki bi takšne stiske preprečila?
Strokovnjaki zato zahtevajo jasen vrstni red: najprej poskrbimo, da bo zdravstvo delovalo, odpravimo čakalne vrste, zagotovimo dostojno paliativno oskrbo in poskrbimo, da noben bolnik ne bo čutil obupa. Šele nato se lahko pogovarjamo o etičnih vprašanjih. Referendum bo pokazal, ali bomo prisluhnili glasovom tistih, ki rešujejo življenja, ali bomo ponovno verjeli cenenim obljubam politikov.
MR
