Odvetnica in profesorica dr. Sara Ahlin Doljak je med hudo boleznijo doživela izkušnjo, ki razkriva bistvo razprave o evtanaziji. Ko jo je bolečina preplavila, je zdravnike prosila za lajšanje, ne za smrt. Zdravstveno osebje ji je prisluhnilo, prilagodilo terapijo in ji dalo moč, da je preživela najtežje dni. Danes je prepričana, da je prav sočutje in strokovno znanje tisto, kar bolnikom vrača upanje, ne pa injekcije.
Sara pripoveduje, kako ji je paliativna oskrba povrnila veselje do življenja. Z njo so delali zdravniki, ki so razumeli, da bolečina ni le fizična, ampak tudi duševna. Redni pogovori, psihološka podpora in strokovna terapija so jo okrepili. Danes kot profesorica opozarja, da je za vsakega bolnika ključna prav ta človeška bližina, ki jo zakon o asistiranem samomoru popolnoma prezre.
V svoji izpovedi poudarja tudi simbolni pomen referenduma. Datum glasovanja se ujema z zgodovinskimi boji, v katerih so se Slovenci odločno postavili za življenje in svobodo. Množična peticija, ki je referendum omogočila, kaže, da ljudje še vedno verjamejo v moč upanja. Vsak podpis je bil klic k boljšemu zdravstvu, ne k hitrejšemu koncu.
Sara opozarja, da nas zakon, ki ga predlagajo politiki, sili v sprejemanje etičnega drsenja. Če bomo začeli ponujati smrt kot rešitev, bomo izgubili sposobnost, da prisluhnemo stiski človeka in jo ublažimo. Z njeno zgodbo dobimo jasen dokaz: bolniki si želijo lajšanja bolečin, sprejetja in solidarnosti, ne pa razglašene “prostovoljne smrti”.
Referendum je priložnost, da glasujemo za takšno prihodnost, ki jo je izkusila Sara: za zdravstveni sistem, ki daje življenje, ne vzame. Naj njen glas odmeva med vsemi, ki se bodo odločali, in naj nas spomni, da je upanje vedno močnejše od obupa. Ko bo 23. novembra prišla na volišče, bo izbrala življenje – naj to storimo tudi mi.
MR
