Ko naravne katastrofe udarijo, se od vlad pričakuje, da bodo ravnale hitro, učinkovito in preudarno. Toda v svetu vladne politike Roberta Goloba smo priča nepremišljenosti, populizmu in pomanjkanju dolgoročne vizije.
Medtem ko je po državi odmeval krik pomoči po uničujočih poplavah, je vlada izvedla korak, ki ga je mnogo ljudi, vključno z ekonomisti, označilo za nedomišljenega: določila je prost dan. To je sicer lahko zvenelo kot prijazna gesta, toda v realnosti je takšna poteza Slovenijo stala stotine milijonov evrov, izgubo celotnega delovnega dne plačevanja davkov in ustvarila zmedo v ključnih institucijah, kot so bolnišnice.
Zdi se, da se vlada ne zaveda obsega katastrofe. Ljudje potrebujejo pomoč, ne le v obliki človeških rok, temveč tudi v obliki denarja in težke mehanizacije. Kot pravi ekonomist dr. Štefan Šumah, je res, da imajo ljudje veliko srce, toda vlada ne sme zamenjevati dobrosrčnosti z učinkovitostjo.
Prosti dan ni le simbol vladne nesposobnosti, temveč tudi opomnik, da politična agenda pogosto prevlada nad realnimi potrebami državljanov. Gre za več kot samo izgubo denarja, gre za izgubo zaupanja. In kdaj je boljše mesto za začetek iskanja rešitve kot sedaj?
Državljani potrebujejo vodstvo, ki bo prevzelo odgovornost, se lotilo problema z obema rokama in se zavezalo k delu za dobrobit vseh. Dr. Šumah je morda en glas, toda njegov glas odmeva občutke mnogih Slovencev. Je čas, da vlada prisluhne.
“No, in ravno pri denarju se zatakne. Izračunano je, kakšna bo dejanska finančna izguba zaradi prostega dne, vendar to premierja ne prepriča. Tako, kot je za boj proti kovidu svetoval morje in sonce, tako se sedaj na posledice katastrofe spravlja s prostim dnevom. In seveda obljublja. Sicer je že obljubil, da ne bo več obljubljal, pa vseeno obljublja, kaj vse bo država storila … Tudi stvari, ki so realno neizvedljive. In kje bo država našla denar? Sama ga namreč nima, kot je že pred leti lucidno ugotovila Margareth Thatcher. Ja, spet ga bo preprosto vzela davkoplačevalcem. Če se bo pa malo od tega kolača oddrobilo še kakim NVO-jem, pa toliko boljše. Tokrat pa bodimo realni in zahtevajmo nemogoče. Naj končno predsednik vlade drži vsaj zadnje obljube, ki jih je dal, če so že njegove prejšnje splavale po vodi. Ali pa preprosto odide,” zaključuje profesor Šumah.
MR
