Ko zagovorniki evtanazije brezsramno primerjajo bolnega človeka s hišnim ljubljenčkom, pokažejo, kako daleč so se oddaljili od osnovne etike. V njihovih očeh postane človeško življenje ekvivalentno življenju psa, ki ga “uspavamo”, ko nam ni več udoben. Takšna retorika je žaljiva in nevarna, saj zabriše mejo med človekom in živaljo ter odpira vrata miselnosti, v kateri so bolni in stari zgolj breme.
Spomin na najtemnejše epizode 20. stoletja nas uči, kam pripelje dehumanizacija. Metka Zevnik in drugi aktivisti opozarjajo, da so podobne primerjave uporabljali totalitarni režimi, ko so ljudi označili za “neuporabne” ali “neproduktivne”. Ko enkrat sprejmemo idejo, da je vrednost človeka odvisna od njegovega zdravja ali koristnosti, hitro pride do političnih programov, ki se jih danes sramujemo.
| “Če pogledamo psa, ki trpi, ponavadi, če smo dobri lastniki, tega psa damo tudi usmrtiti. Ga damo uspavati, zato ker ga težko gledamo, kako trpi. Ne vem, zakaj bi delali neko razliko pri človeku. Zakaj pa hočemo gledati človeka, svojega bližnjega, kako trpi, če tega ne želi?”, je v lanskoletnem soočenju na javni RTV Slovenija, konkretno v času pred posvetovalnim referendumom, kjer se je odločalo o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, med drugim izrekla Nina Beyokol. |
Namesto da bi primerjali ljudi z živalmi, moramo vlagati v kakovostno paliativno oskrbo in podporo družinam. Pogled, ki se osredotoča na bolečino kot razlog za smrt, prezre, da lahko z ustrezno terapijo in sočutjem trpljenje lajšamo. Če bomo kot družba vlagali v oskrbo namesto v injekcije, se bodo bolniki čutili vredne in ljubljene.
Takšne primerjave so tudi simptom politične lenobe. Vlada, ki dovoljuje, da se o ljudeh govori kot o živalih, prikriva svojo nesposobnost reševanja resničnih težav: pomanjkanje postelj v domovih za ostarele, dolgo čakanje na specialiste in zanemarjene bolnišnice. Zdravstvo razpada pred našimi očmi, politiki pa raje odvračajo pozornost z “usmiljenjem”, ki je v resnici kruto.
Mladim generacijam moramo sporočiti, da se vrednost človeka ne meri po produktivnosti ali zdravju, ampak po inherentnem dostojanstvu. Če bomo otrokom posredovali sporočilo, da je smrt lahka rešitev za težave, bomo vzgojili generacije brez spoštovanja do življenja. Zato moramo takšno retoriko odločno obsoditi in spomniti, da je človeško življenje neprecenljivo.
MR
