V času srednjega veka so ljudje umirali v agoniji, ker ni bilo sredstev za lajšanje bolečine. Takrat bi razprava o evtanaziji morda imela mesto. Danes pa živimo v 21. stoletju, kjer medicina ponuja anestetike, protibolečinska zdravila in paliativno oskrbo, ki ljudem omogoča dostojanstveno slovo. Kljub temu nam vlada ponuja zakon, ki bi umor postavil ob bok napredku – in to je sramota za civilizirano družbo.
Internist dr. Janez Remškar v svoji kolumni poudarja, da je današnja razprava o legalizaciji usmrtitev zgolj krinka za izmikanje odgovornosti. Država, ki ne zna poskrbeti za dovolj hospicnih postelj in kakovostnih domov za ostarele, se raje zateka k strupu kot k rešitvam. Namesto vlaganja v paliativno zakonodajo in razširitev oskrbe za neozdravljivo bolne, želi vlada oprati roke in reči: “Nimate se za kaj boriti, ponudimo vam smrt.”
Remškar opozarja na dejstvo, da Slovenija še vedno nima posebnega zakona o paliativni oskrbi in da so hospici redki in prenapolnjeni. Bolniki, ki bi potrebovali strokovno nego in psihološko podporo, se pogosto znajdejo v domačem okolju brez pomoči. V takšnih razmerah je ponujanje injekcije cinično in krivično. Takšno ravnanje razkriva misantropski odnos politike do lastnega naroda.
Namesto da bi se sramovali, da smo tehnološko razviti, a pri tem govorimo o evtanaziji kot o rešitvi, bi morali pokazati ponos in sočutje. Prava civilizacija se meri po tem, kako skrbi za svoje najranljivejše člane. Čeprav živimo v dobi znanosti in humanizma, se zdi, da vlada to pozablja in se vrača na nivo srednjega veka, kjer je najlažje preprosto odrezati tisto, kar je “odveč”.
Zato je razprava o evtanaziji v sodobnem času sramotna, a je hkrati priložnost, da ponovno potrdimo svoje vrednote. Na referendumu lahko pokažemo, da bomo izbrali življenje in zahtevali dostojanstveno oskrbo za umirajoče. Namesto strupa potrebujemo zakon o paliativni oskrbi, več hospicnih postelj in sistem, ki bo poskrbel, da nihče ne bo umiral sam in brez pomoči.
