Zdravniška stroka je glede predlaganega zakona enotna: zdravnik je na svetu zato, da zdravi, ne da ubija. Družinska zdravnica dr. Tadeja Gajšek razlaga, da bolniki ob ustrezni oskrbi, lajšanju bolečin in človeški bližini ne želijo umreti, tudi če se na prvi pogled zdi drugače. Njene besede potrjujejo številne izkušnje iz paliativne medicine, kjer dober odnos in kakovostna terapija prebudita voljo do življenja.
Kirurg dr. Erik Brecelj pa je jasen: pod nobenim pogojem se ne bo podpisal pod smrt pacienta. Hipokratova prisega govori o ohranjanju in zaščiti življenja, zato je nasprotovanje zdravnikov logično. V zakonu, ki zdravnika spreminja v rablja, Brecelj vidi konec zaupanja med pacientom in zdravstvom. Kako naj bolnik zaupa nekomu, ki lahko jutri postane njegov morilec?
Dr. Peter Golob opozarja na absurd, ki ga zakon skriva: pacient bi imel absolutno pravico do smrti, medtem ko je dostop do paliativne oskrbe še vedno odvisen od razpoložljivih sredstev in vsakoletnega proračuna. To pomeni, da vam država lahko hitro omogoči injekcijo, a vas bo za sredstva za protibolečinsko terapijo pustila čakati. Takšna politika je izkrivljena in kaže, da vlada ne razume svojega osnovnega poslanstva.
Zdravniki iz različnih specialnosti opozarjajo tudi na realno nevarnost, da bodo zaradi slabega zdravstvenega sistema bolniki, ki bi sicer lahko živeli, zaprosili za smrt. Dolge čakalne vrste, nedostopni specialisti, kronično pomanjkanje osebja in podplačan kader ustvarjajo obup, v katerem se vsaka možnost zdi sprejemljiva. Namesto da bi ta obup odstranili z reformami, vlada ponuja trajno rešitev v obliki injekcije.
Zato zdravniki pozivajo k investicijam v zdravstvo: k gradnji hospicov, k izboljšanju delovnih pogojev in k reformi, ki bo odpravila čakalne vrste. Predlog zakona so zavrnili vsi ugledni zdravniški organi, vključno z vodjo vladnega sveta za zdravstvo. Če zdravnike sploh poslušamo, je sporočilo enotno: pomagajmo živeti, ne umirati.
MR
