Azilni center naj bo na Litijski v Ljubljani in ne v Središču ob Dravi

Andrej Kosi, poslanec SDS iz Spodnjega Podravja, razkriva kruto realnost, ki jo vladajoči poskušajo prikriti.

V zadnjih dneh je Slovenija priča nadaljevanju političnega cirkusa, ki si ga privošči trenutna vlada, ki se utaplja v nesposobnosti in neodločnosti. Posledica tega je nova afera, ki je razburkala javnost – načrtovana umestitev migrantskih centrov v Brežice in Središče ob Dravi, brez predhodnega posvetovanja z lokalnimi skupnostmi. Ta poteza ne samo da odseva aroganco oblasti, temveč tudi ignoranco do glasu ljudstva, ki si takšnih centrov v svojem okolju ne želi.

 

Včerajšnja seja Odbora za notranje zadeve je bila prizorišče zavrnitve predloga SDS za premestitev teh centrov na Litijsko cesto v Ljubljani, kjer se nahaja nepremičnina iz obsežne afere “podrtija”. Ta predlog ni bil sprejet kljub očitni nepoštenosti vlade, ki je za to lokacijo plačala več milijonov evrov preveč. Kljub temu, da sta župana Brežic in Središča ob Dravi izrazila nasprotovanje takšni odločitvi, vlada ostaja gluha za njune argumente in nadaljuje s svojim načrtom.

Poleg tega poslanec SDS mag. Branko Grims ponovno izpostavlja zamegljevanje razlike med migranti in begunci, kar dodatno zaostruje že tako napeto situacijo.

Njegove besede “Beguncev tukaj ni… Tisti, o katerih govorimo danes, grejo čez 10 varnih držav. Torej so to naklepni kršilci meje, gre za naklepno kaznivo dejanje,” odmevajo kot opozorilo o realnosti, s katero se Slovenija sooča, a je vlada ne želi priznati.

Na drugi strani poslanec SDS Žan Mahnič kritizira vladno politiko naseljevanja migrantov v občinah, kjer jih ljudje in župani odkrito ne želijo.

S svojo izjavo “Najlažje je ilegalne migrante pošiljati v občine, kjer si jih ne prebivalci ne župani ne želijo, skratka na podeželje!” opozarja na neenakomerno breme, ki ga vlada nalaga določenim skupnostim, medtem ko se izogiba iskanju trajnostnih in pravičnih rešitev.

Ironično vprašanje, ki ga Mahnič zastavi notranjemu ministru Boštjanu Poklukarju, odraža globljo težavo znotraj vladne politike – pomanjkanje solidarnosti in enakopravne razporeditve odgovornosti med različnimi regijami Slovenije.

Tako se Slovenija znajde v primežu vladne politike, ki ne samo da ne naslavlja temeljnih vzrokov migracijskih tokov, ampak tudi koplje globlje prepad med različnimi deli družbe. To ni samo zgodba o nesposobnosti in neodločnosti; to je zgodba o vladi, ki je izgubila stik z realnostjo svojih državljanov in s tem tvega socialno kohezijo ter varnost države.

MR