Na Ptujskem se kmetje in sadjarji soočajo z resnimi posledicami vremenskih ujm, saj sta pozeba in suša povzročili veliko škodo v sadovnjakih in na poljih. Takšne razmere znova potrjujejo, kako občutljivo je kmetijstvo na vremenske ekstreme in kako hitro lahko celotna sezona postane vprašljiva.
Pozeba je za sadjarje ena najhujših nevarnosti, saj lahko v zelo kratkem času uniči cvetove ali mlade plodove. Če se to zgodi v občutljivem obdobju rasti, posledic ni mogoče več popraviti. Sadovnjak, ki je še pred dnevi obetal dobro letino, lahko po eni sami hladni noči ostane skoraj brez pridelka. Če se pozebi pridruži še suša, je pritisk na rastline še večji.
Na poljih suša povzroča drugačne, a prav tako resne težave. Pomanjkanje vlage vpliva na kalitev, rast, razvoj rastlin in končni pridelek. Kmetje so pri tem pogosto nemočni, saj namakalni sistemi niso povsod urejeni, stroški zaščite pa so visoki. Vremenske razmere tako neposredno vplivajo na prihodek kmetij in na stabilnost lokalne preskrbe s hrano.
Škoda v kmetijstvu ni samo težava posameznih kmetov. Posledice občuti širša skupnost. Manj pridelka pomeni manj domače hrane, večjo odvisnost od uvoza, višje stroške in težji položaj lokalnih pridelovalcev. V regiji, kjer ima kmetijstvo pomembno tradicijo in gospodarsko vlogo, so takšne razmere še posebej zaskrbljujoče.
Vse bolj očitno je, da se bo morala država na podnebne ekstreme odzivati bolj sistematično. Kmetje potrebujejo učinkovitejše zavarovalne sheme, hitrejše ocenjevanje škode, pomoč pri prilagajanju in vlaganja v namakalne sisteme, zaščito sadovnjakov ter sodobne agrotehnične ukrepe. Brez tega bodo vsako leto znova prepuščeni tveganjem, ki jih sami ne morejo obvladovati.
Posebej pomembno je tudi vprašanje prehranske varnosti. Če želimo več domače hrane, potem moramo domačim pridelovalcem zagotoviti pogoje, da lahko preživijo tudi po slabih letinah. Kmetijstvo ni samo gospodarska dejavnost, ampak strateška panoga, ki neposredno vpliva na preskrbo prebivalstva.
Pozeba in suša na Ptujskem sta zato opozorilo, da kmetje potrebujejo več kot le sočutje po škodi. Potrebujejo konkretne ukrepe, pravočasno pomoč in dolgoročno politiko, ki bo razumela, da brez močnega podeželja ni varne prihodnosti.
MR
