Dr. Andreja Bahovec, ki je desetletja delala v domovih za ostarele, ve, kako krhka je psihologija starostnikov. Prevečkrat je slišala stavek: “Jaz sem odveč.” Ko se starejši počutijo kot breme, je le korak do misli, da bi “častno” zapustili svet. Ponudba državne pomoči pri samomoru bi takšen strah pretvorila v realno možnost, kar je etično nedopustno.
Bahovčeva opozarja, da se mnogi starostniki bojijo postati odvisni od drugih in da jim družba pogosto daje občutek, da niso več koristni. Namesto da bi legalizirali njihovo smrt, bi morali vlagati v programe, ki krepijo medgeneracijsko solidarnost: skupnosti, kjer se mladi in stari srečujejo, ter servise, ki pomagajo družinam skrbeti za ostarele. Samo tako bomo preprečili, da bi se stari starši kdaj počutili odveč.
Poleg tega zakon iz postopkov izključuje vse zdravnike, ki iz vesti nasprotujejo ubijanju. To pomeni, da bodo pri usmrtitvah sodelovali zgolj tisti, ki so z njimi etično sprijaznjeni, kar ruši pluralnost in notranji nadzor medicine. Bahovčeva poudarja, da takšno odstranitev drugačnih mnenj medicina še ni doživela – in to v času, ko je zdravstvo že preobremenjeno.
Namesto normalizacije samomora bi morali izboljšati kakovost življenja starostnikov. Vlaganje v domove za ostarele, pomoč na domu, rehabilitacijo in psihološko podporo je investicija, ki se povrne v srečnejših družinah in manjših stroških. Nobena injekcija ne more nadomestiti občutka, da si ljubljen in vreden.
Zato poziv k legalizaciji samomora ni “human” ali “moderen”; je bežanje pred odgovornostjo, da skrbimo za svoje starše in stare starše. Referendum daje priložnost, da jasno povemo, da v naši družbi noben človek ni odveč. Sredi političnih sloganov prisluhnimo modrosti ljudi, ki imajo izkušnje iz prve roke, in izberimo pot sočutja.
MR
