Še vedno brez pravice in brez groba. Več kot 80 let po koncu druge svetovne vojne na tisoče žrtev komunističnih povojnih pobojev ostaja nepokopanih in brez dostojnega spominskega obeležja. Ko je v javnosti ponovno oživela razprava o končnem pokopu posmrtnih ostankov teh žrtev, je prišlo do ostrega besednega soočenja med Milanom Kučanom in vladno Komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Kučan – nekdanji predsednik in zadnji partijski šef v socialistični Sloveniji – je namreč zavzel stališče, da žrtev povojnih pobojev ne gre pokopavati v Ljubljani. Vztrajanje na pokopu v glavnem mestu je označil za “izrazito politično stališče” in ne za dejanje pietete. Dejal je, da ne želi nikogar prepričevati v nekaj, kar se temu zdi nesprejemljivo, in da tudi nima te moči. Po Kučanovem mnenju naj bi bilo najbolj spoštljivo te žrtve pokopati na že določenem mestu – v Spominskem parku Teharje pri Celju, kar je odločitev, ki jo je sprejela že prejšnja vlada in jo je sedanja vlada potrdila. Kdor vztraja, da mora biti pokop v Ljubljani in ne drugje, v resnici pokopa ne želi, je ostro izjavil Kučan, namigujoč, da gre pri ideji ljubljanskega pokopa za politične interese tistih, ki bi radi ohranjali razkol med Slovenci.
A prav tu je Kučan – milo rečeno – zbodel mnoge, ki si prizadevajo za razkritje resnice in dostojen pokop pomorjenih. Vladna Komisija za prikrita grobišča mu je javno odgovorila s celovitim pismom, v katerem je njegov pogled postavila na laž in ga obtožila pomanjkanja pietete do žrtev. Kot je zapisal Jančič, so člani komisije Kučanu naravnost povedali, da “zločin ostaja zločin, tudi če je bil zamolčan več desetletij”. Največja nevzdržnost je po njihovem mnenju prav dolgotrajno skrivanje posmrtnih ostankov in molk o teh zločinih – to je bilo nepietetno, nečloveško ravnanje, ki ga ne opravičuje nobena zgodovinska ali politična okoliščina. Komisija je poudarila, da svoje delo že 35 let posveča strokovnemu, spoštljivemu ravnanju z žrtvami povojnih pobojev in iskanju rešitve, ki temelji na zgodovinski resnici in človeškem dostojanstvu. In ravno v tem duhu vztraja: žrtve si po vseh teh letih zaslužijo dostojen skupen grob v Ljubljani, glavnem mestu vseh Slovencev.
Komisija v odgovoru Kučanu jasno pove, da se zavzema za postavitev vseslovenskega groba v Ljubljani za vse še nepokopane žrtve – vključno s partizanskimi, če bi kdaj prišlo do ekshumacij tudi teh (kar nekateri radikalneži radi pozabijo, da komisija obravnava vse žrtve enako). Takšen grob v osrčju prestolnice bi bil po njihovi presoji pomembno simbolno dejanje, ki presega desetletja delitev in ideoloških sporov. Pokazal bi, da je slovenska družba zrela soočiti se s svojo preteklostjo in dati dostojanstvo vsem žrtvam, ne glede na njihovo stran ali okoliščine smrti. Kajti družbene sprave ni možno graditi na zamolčanih grozotah – te je treba razkriti, priznati in pokopati, da se lahko kot narod premaknemo naprej.
Posebej oster opomin je komisija namenila prav vprašanju Teharij. Kučan se sklicuje na zakon, ki predvideva osrednjo kostnico v Spominskem parku Teharje, a komisija ga postavi na realna tla: “Spoštovani, osrednje kostnice na Teharjah ni!” so mu zapisali. Spominski park Teharje ima le simbolično kostnico z dvema majhnima prostoroma, ki nikakor ne zadostujeta za hrambo več tisoč posmrtnih ostankov. Dejstvo: samo iz brezna Macesnova gorica so doslej ekshumirali posmrtne ostanke 3450 žrtev, ki zdaj začasno ležijo v kostnici v Škofji Loki. Kje so še neodkrita grobišča! Torej, zakaj bi silili s pokopom na Teharjah, kjer sploh ni pogojev, in še na območju nekdanjega taborišča in celo odlagališča odpadkov? “Smetišče ne more biti pokopališče,” so ostro zapisali člani komisije v pismu Kučanu. Poudarili so tudi, da je preusmerjanje pokopa na Teharje z moralnega vidika nesprejemljivo – povzročilo bi dodatno bolečino svojcem žrtev in je resna sramota za državo.
Komisija Kučanu in vladajočim odgovarja z argumenti pietete in pravičnosti. Volja svojcev žrtev je jasna – želijo, da se njihove najdražje pokoplje v Ljubljani. To so vsa leta večkrat izražali, a naleteli na ignoranco ali odkrito nasprotovanje oblasti. Le malokateri politiki (levi ali desni) so pokazali razumevanje in empatijo za to zahtevno temo; namesto tega se mnogi raje igrajo ideološke igrice moči. Komisija poziva k preseganju tega: naj v ospredje stopi spoštovanje do žrtev in njihovih svojcev ter iskanje skupne rešitve, ki bo povezovala, ne razdvajala.
Kučan se v svoji izjavi sicer sklicuje na nevarnost “politizacije” teh tragičnih tem. A prav komisija mu vrača žogico: najbolj necivilizacijska je zloraba teh nesrečnikov v politične namene, so poudarili. In kaj je drugega Kučanovo pogojevanje glede lokacije pokopa kot politika? Kdor vztraja na tem, kje ne sme biti grob – namesto da bi pomagal omogočiti, da sploh pride do pokopa – pravzaprav nadaljuje to politiko prikrivanja in delitev.
SDS in širša demokratična javnost v celoti podpirata prizadevanja komisije za dostojen pokop. Že leta 1990, v času prvih demokratičnih korakov, smo slišali pozive k spravi in pieteti – spomnimo, tudi Milan Kučan je tedaj na requiem maši za žrtve govoril o potrebi, da se jih pokoplje spoštljivo. Komisija ga je v pismu na to spomnila in izrazila upanje, da bo danes ravnal skladno z lastnimi besedami izpred 36 let. Žal se zdi, da so tisti ideali zbledeli. Ostaja pa resnica: zločin ostaja zločin. Ni kolektivne krivde, a tudi kolektivna amnezija ni rešitev. Dokler država ne uredi vseh prikritih grobišč in ne postavi skupnega spominskega groba v Ljubljani, kjer bo to boleče poglavje primerno označeno, toliko časa tranzicijska levica nima pravice govoriti o “politizaciji”. Nepietetno je bilo moriti vojne ujetnike brez sodb in jih zmetati v jame. Nepietetno je desetletja prikrivati njihove kosti. Dati jim grob v prestolnici – to je civilizacijski minimum, ki ga dolgujemo žrtvam. To ni politika, to je pieteta. In kdor tega ne razume, se sam postavlja na stran zločina, ki ostaja brez kazni.
MR
