Kot poroča Net TV, so Dravske elektrarne Maribor (DEM) v zadnjih 15 letih iz dna Ptujskega jezera odstranile in premestile skoraj 370.000 kubičnih metrov mulja. Z odstranjevanjem sedimenta, ki vsebuje tudi težke kovine, so nastale nove zelene površine, predvsem na območjih ob brežinah, kjer se zdaj razraščajo trava, trstičje in vrbe. Vse lepo in prav – a hkrati žalostna ponazoritev, kako velik razvojni potencial ostaja neizkoriščen zaradi pomanjkanja strateške volje in neučinkovitosti lokalne politike.
Od zelenih površin do pozabljenih priložnosti
Primer območja pri Ranci, kjer so nove površine tik ob lokalu in pomolih, razkriva vso protislovnost trenutnega upravljanja s prostorom. Čeprav bi bila ta lokacija idealna za rekreacijsko in turistično oživitev, je DEM jasno sporočil, da na novozelenjenih površinah ne bo nobene urbane opreme – ne klopi, ne pergol, niti osnovne ureditve za obiskovalce. Površine naj bi delovale kot ekološki zadrževalnik sedimentov in bodo ozelenjene zgolj z avtohtonimi rastlinami, pod nadzorom Zavoda RS za varstvo narave.
Čeprav gre za pomembno okoljsko sanacijo, pa se ob tem upravičeno poraja vprašanje: kje je razvojna vizija Mestne občine Ptuj?
Vizija ostaja na papirju – že vrsto let
Kot spominja Net TV, je občina pred leti že naročila projektno nalogo za celostno ureditev območja Ptujskega jezera. Projekt je predvideval ambiciozne, a logične razvojne poteze: plavajoče kopališče, športna igrišča, marino, pristanišče, hotel in apartmajske hišice na vodi. Vse to z namenom, da bi Ptuj kot mesto ob največjem umetnem jezeru v Sloveniji dobil turistični zagon.
A zgodilo se ni nič. Niti osnovne klopi ni bilo mogoče zagotoviti. In to ne zaradi naravovarstvenih omejitev, temveč zaradi odsotnosti aktivne občinske politike, ki bi znala povezati različne akterje – od DEM do Zavoda za varstvo narave – in oblikovati smiselne kompromise.
Politična odgovornost – ali raje pasivnost?
Takšna pasivnost lokalne oblasti kaže na pomanjkanje vodstva in dolgoročne strategije. Trenutna mestna oblast, ki bi morala uresničevati zastavljene projekte, se skriva za tehničnimi pojasnili drugih institucij, namesto da bi dejavno iskala rešitve. V času, ko se številne slovenske občine – od Bleda do Bohinja, od Pirana do Ptujske Gore – borijo za vsako dodatno razvojno pobudo in vlagajo v urejanje svojih naravnih danosti, Ptuj ostaja ujet v status quo.
Kaj bi lahko bilo – in kaj (še) ni
Z nekaj politične volje, strateškega upravljanja in sodelovanja s strokovnjaki bi Ptuj danes že imel:
-
urejeno obvodno sprehajališče z urbano opremo,
-
dostopne zelene površine za meščane in turiste,
-
razvoj trajnostnega turizma ob jezeru,
-
promocijo naravne in kulturne dediščine.
Namesto tega pa imamo mulj, trstičje in tišino – ter še eno zapravljeno razvojno priložnost.
Pot naprej
Potencial Ptujskega jezera ni izčrpan – a bo ostal neizkoriščen, če bo razvojno pobudo še naprej vodila neučinkovita oblast. Potrebujemo spremembo v pristopu. Potrebujemo vodstvo, ki bo razumelo, da so tovrstni naravni viri priložnost, ne ovira.
Če naj Ptuj znova postane razvojno središče, potrebujemo odločno, strateško in odgovorno vodstvo. In takšno vizijo lahko ponudi le politika, ki razume pomen povezovanja narave, skupnosti in trajnostnega turizma – nekaj, česar trenutna lokalna oblast očitno ni sposobna.
MR
