Zakaj prodaje agroživilskih podjetij tujcem ogrožajo prehransko varnost?

V zadnjem obdobju smo priča zaskrbljujočemu trendu prodaje slovenskih agroživilskih podjetij tujim lastnikom. V letu 2024 je slovensko kmetijstvo doživelo intenzivne lastniške spremembe, med katerimi izstopajo prodaje družb, kot sta Panvita in Celjske mesnine. Neuradno naj bi tujci, verjetno iz Hrvaške, prevzemali tudi Farme Ihan. Čeprav vlada Roberta Goloba zatrjuje, da te prodaje ne ogrožajo prehranske varnosti Slovenije, številni opozarjajo na dolgoročne negativne posledice za samooskrbo in kmetijsko gospodarstvo.

 

Tujci prevzemajo ključna slovenska podjetja

Slovenska agroživilska podjetja, kot so Panvita, Celjske mesnine in Farme Ihan, imajo ključno vlogo pri zagotavljanju hrane in zaposlovanju v državi. Njihova prodaja tujim lastnikom prinaša tveganje, da bo pomemben delež slovenske hrane sledil tujim interesom, zlasti v času geopolitičnih in gospodarskih kriz, kot je vojna v Ukrajini ali Bližnjem vzhodu. Prehranska varnost države je tesno povezana z lastništvom agroživilskih podjetij, saj lokalni lastniki ohranjajo večji interes za dolgoročno samooskrbo in varnost prebivalcev.

Kmet Franc Štih je nedavno za oddajo Tarča povedal: “Prvovrstna kmetijska zemljišča gredo v tuje roke. Ko ti enkrat prodaš zemljo, postaneš samo dninar. Bojim se, da bo glavno besedo imel večinski lastnik. Hlapci na svojem bomo postali, tega se bojim.”

Njegova izjava odraža resnično skrb številnih kmetov, saj prodaja najboljših kmetijskih zemljišč pomeni izgubo nadzora nad lokalno pridelavo hrane.

Pretekle prodaje in levi del političnega spektra

Zanimivo je, da se takšne prodaje ključnih agroživilskih podjetij zgodijo predvsem v času levih vlad. Leta 2010, med Pahorjevo vlado, sta bila prodana Kolinska in ajdovski Fructal. V Cerarjevi vladi je hrvaška Podravka prevzela Žito, leta 2018 pa je, tik ob začetku vlade Marjana Šarca, ukrajinski lastnik prevzel Perutnino Ptuj. V času Golobove vlade smo priča novim prodajam, med katerimi izstopata Panvita in Celjske mesnine. Zdi se, da se levi del političnega spektra, kljub govorjenju o pomenu lokalne proizvodnje, ne zaveda dolgoročnih posledic teh transakcij.

Izjave vlade Roberta Goloba – zgolj opazovalci?

Vlada Roberta Goloba se je na zadnje prodaje odzvala s stališčem, da ne bo prišlo do ogrožanja prehranske varnosti, saj naj bi podjetja ohranila delovna mesta in proizvodnjo. Vendar pa tovrstna pasivnost kaže na pomanjkanje konkretnih ukrepov za zaščito strateških podjetij, ki so ključna za prehransko varnost Slovenije. Vlada je zgolj “spremljala dogajanje,” vendar to ni dovolj za zagotovitev dolgoročne stabilnosti slovenskega kmetijstva.

SDS – Zaveza k prehranski varnosti

Poslanska skupina SDS že več let opozarja na pomen prehranske varnosti in samooskrbe. SDS je dosledno zagovarjala zaščito družinskih kmetij, ki so temelj stabilnega in varnega kmetijskega sektorja. V tem kontekstu je SDS kritična do pasivnosti Golobove vlade in predlaga celovito prenovo zemljiške zakonodaje, ki bi prednostno omogočila dostop do kmetijskih zemljišč domačim kmetijam in mladim prevzemnikom. SDS prav tako predlaga, da se kmetijska podjetja razglasijo za strateško pomembna za državo, kar bi omogočilo njihovo zaščito pred tujimi prevzemi.

SDS predlaga tudi sistematičen pristop k odkupu ključnih kmetijskih in živilsko-predelovalnih podjetij, ki so že v tuji lasti. To bi bil konkreten korak k ponovnemu vzpostavljanju nadzora nad prehransko verigo v Sloveniji in zagotavljanju dolgoročne prehranske varnosti.

Ali bomo res hlapci na svoji zemlji?

Intenzivne lastniške spremembe v slovenskem kmetijstvu in živilsko-predelovalnem sektorju prinašajo tveganje, da bo Slovenija postala odvisna od tujih interesov pri zagotavljanju osnovnih potrebščin, kot je hrana. Prodaja ključnih podjetij tujcem, zlasti v času levih vlad, kaže na neustrezen odnos do dolgoročne prehranske varnosti. SDS je edina stranka, ki jasno zagovarja zaščito slovenskega kmetijstva, družinskih kmetij in prehranske varnosti. Le s konkretnimi ukrepi in zaščito kmetijskih podjetij lahko Slovenija ohrani svojo prehransko neodvisnost in prepreči, da bi postali “hlapci na svoji zemlji.”

MR