Slovenija se po večletnih opozorilih kmetov, rejcev in gozdarjev še vedno ni sposobna resno soočiti z rastočo populacijo volkov, ki vse bolj ogrožajo kmetijstvo, varnost in vitalnost slovenskega podeželja. Kot poroča KGZS, se ob nedavni spremembi evropske zakonodaje ponuja priložnost za preoblikovanje nacionalnega upravljanja z volkom, a vlada Roberta Goloba ponovno zamuja ključno priložnost.
Evropska unija je z majsko odločitvijo omogočila večjo fleksibilnost državam članicam – po spremembi Bernske konvencije volk ni več strogo zaščitena vrsta. S tem je Slovenija dobila pravno podlago za oblikovanje bolj prilagojenega, lokalnim razmeram primernega modela upravljanja populacije volkov. A Golobova vlada, namesto da bi nemudoma reagirala in prilagodila zakonodajo, pripravila teren za učinkovite rešitve in zaščitila interese podeželja, zgolj simbolično sprejema strategije, ki nimajo nobene praktične vrednosti.
KGZS z dobrim razlogom opozarja, da nova slovenska strategija iz maja 2025 ne sledi evropskim usmeritvam, ni bila usklajena z deležniki, in ne vključuje analize finančnih posledic za kmetovalce, lovce in lokalne skupnosti. Vlada torej znova dokazuje, da zna pisati dokumente, ne pa tudi ukrepati.
Ljudje, ki živijo in delajo na podeželju, ne potrebujejo praznih besed. Potrebujejo:
-
takojšnje in zakonito odvzemanje problematičnih volkov;
-
poštena finančna nadomestila za neposredno in posredno škodo;
-
določitev območij brez prisotnosti volkov, kjer je sobivanje nemogoče (npr. planinske paše, bližina vasi in mest);
-
zagotavljanje nizke številčnosti volkov, ki še omogoča genetsko pestrost, a ne ogroža podeželskega življenja.
Toda namesto odločnega odziva, Golobova vlada še naprej deluje ideološko in centralistično. Vprašajmo se: zakaj mora KGZS znova in znova opozarjati, da obstoječa uredba o zavarovanih vrstah ni več skladna z realnostjo na terenu? Zakaj vlada ne vključi lokalnih prebivalcev v oblikovanje strategij, čeprav prav ti vsakodnevno občutijo posledice napačnih odločitev?
Podobno kot pri drugih ključnih vprašanjih – naj gre za vinogradništvo, kmetijsko politiko ali infrastrukturo – se tudi tu kaže vzorec: vlada Roberta Goloba je odmaknjena, neoperativna in nesposobna povezovanja s podeželjem. Ne razume ne pomena slovenskega kmeta ne izzivov vsakdanjega življenja zunaj Ljubljane.
Če želimo ohraniti vitalnost slovenskega podeželja, omogočiti varnost kmetijam in ljudem ter dolgoročno ravnovesje z naravo, potem je edina pot naprej zamenjava trenutne nesposobne oblasti. Slovenija potrebuje vlado, ki bo dejansko stala za kmetom, ne pa za pisarniškimi aktivisti v Ljubljani.
Volk ne pozna politične korektnosti – in kmet, ki ponoči išče ostanke raztrgane črede, tudi ne. Zdaj je čas, da se postavi red.
MR
