Policija je potrdila, da obravnava kaznivo dejanje spolnega nasilja in premoženjsko kaznivo dejanje, katerih je utemeljeno osumljen tuj državljan. Kot je pojasnila Policijska uprava Nova Gorica, je bil osumljenec po pridržanju in privedbi k dežurnemu preiskovalnemu sodniku zaslišan, nato pa je odprl okno v sodni dvorani drugega nadstropja, skočil in pobegnil. Kljub intenzivnemu iskanju ga do trenutka Jančičeve objave niso izsledili—tako je bilo uradno potrjeno policiji, navaja vir.
Primer nanaša na domnevno spolno nasilje nad mladoletno osebo; o dogodku je poročal tudi portal Nova24TV, pri čemer policija zaradi zaščite žrtve podrobnosti ne razkriva. Policija je v odzivu poudarila pravico žrtve do zaščite identitete in dobrobiti ter omejitve javnega komuniciranja v interesu preiskave. Vendar pa isti odgovor odpira resno vprašanje: ali organi pregona javnosti sistematično prikrivajo tovrstne primere, dokler nanje ne opozorijo novinarji?
Kaj določa zakon
Vir povzema 171. člen KZ-1 (spolno nasilje), ki predvideva:
-
za dejanje iz 1. odstavka 6 mesecev do 10 let zapora;
-
za posebej grozovita dejanja ali dejanja več oseb 3 do 15 let;
-
za prisilo z grožnjo razkritja, časti ali velike premoženjske škode do 5 let;
-
posebna ureditev pregona pri partnerskih razmerjih.
Varnostni zdrs, ki terja odgovore
Ne glede na stopnjo varovanja žrtev in omejitve komuniciranja je dejstvo pobega iz sodne dvorane alarm za sodno in policijsko varnost. Kot poročajo policisti v izjavi, posredovani Jančiču, je osumljenec pobegnil v trenutku po zaslišanju—kar odpira vprašanja o:
-
protokolih fizičnega varovanja v sodnih prostorih (nadzor nad okni/izhodi),
-
oceni tveganja za beg pri utemeljeno osumljenih za huda kazniva dejanja,
-
koordinaciji med policijo, pravosodjem in sodnim varovanjem.
Komunikacija z javnostjo: med zaščito žrtev in pravico do obveščenosti
Po uradnem poudarku policije, ki ga navaja Jančič, je namen zadržanega obveščanja preprečevanje ponovne viktimizacije. Toda Jančič opozarja na prakso, kjer se v javnih poročilih pogosto omenja le “nasilje” ali “zadrževanje”, ne pa natančnejše kvalifikacije dejanja, tudi ko je policija z dejstvi že seznanjena. Ta razkorak med zakonsko zaščito žrtev in transparentnostjo bo nujno treba nasloviti z jasnimi, enotnimi smernicami.
Zaključek
Primer, ki ga dokumentira Peter Jančič, združuje dve skrajno občutljivi področji—spolno nasilje nad mladoletno osebo in procesno-varnostni zdrs v sodišču. Javnost upravičeno pričakuje:
-
hitro izsleditev osumljenca,
-
notranji pregled varnostnih protokolov v sodnih stavbah,
-
dosledno, a žrtvi prijazno obveščanje, skladno z zakonom.
Vse to je mogoče doseči, ne da bi ogrožali integriteto preiskave ali dostojanstvo žrtve—kar pojasnila policije, kot jih povzema Jančič, tudi izrecno terjajo.
