Nuša ni povsem običajna ženska. Prijetna rdečelaska s širokom nasmehom in prijaznim pogledom velikokrat izstopa v družbi. Po izobrazbi je univ. dipl. pravnica, zaposlena pa je v uspešnem družinskem podjetju, ki ga vodi skupaj z možem. V življenju počne veliko zanimivega, ob družini in podjetništvu se dobro znajde tudi v politiki, blizu ji je humanitarnost in že nekaj let je dejavna pri gasilcih in Rdečem križu. Z Nušo se poznava že lep čas in marsikdaj so se najine poti združile na prijetnih dogodkih. Velikokrat sva razvili zanimiv pogovor in vedno znova sem dobila občutek, da je povprečnost zanjo premalo, da želi in hoče več. Zdaj ji življenje daje nove priložnosti in izzive, Nuša pa bo to zagotovo znala dobro izkoristiti.
Nuša, vem, da ste dejavni na več področjih, pa me zanima, kaj počnete trenutno?
»Trenutno moje misli in aktivnosti okupirajo novi izzivi na področju dela in moje nadaljnje poklicne in osebne kariere.«
Po izobrazbi ste pravnica, a ste se že pred leti – bolj kot v pravniške posle – usmerili v gospodarstvo, kjer vam pravniško znanje verjetno tudi zelo koristi?
»To prav gotovo … Pridobljena izobrazba mi je v veliko pomoč. Diplomirala sem leta 2006, v gospodarstvu pa sem zaposlena že od leta 2001. Tudi moja diplomska naloga je s področja mojega dela in takrat sem bila med prvimi z obravnavano tematiko diplomske naloge. Svoje pravniško znanje s pridom uporabim pri svojem delu, ki je sicer popolnoma v drugih vodah, vendar mi je le-to znanje velikokrat v pomoč. Ni nam potrebno najemati zunanjih sodelavcev, kajti večino pravniškega dela lahko opravim sama. In predvsem odločitve so veliko lažje sprejete, ko poznaš vzrok in posledico.«
Podjetnica ste torej že nekaj let in to v precej zanimivi dejavnosti, malo neobičajni za žensko? S čim se torej ukvarjate?
»Naše podjetje opravlja sicer zelo tipično dejavnost kovinske industrije, to so delovni procesi na stiskalnicah, vendar naš izdelek in z njim povezane aktivnosti ter lastnosti so zelo specifične in hkrati zelo zahtevne. Z vidika izdelka nas je malo, ki to dejavnost uspešno opravljamo. Ne samo v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Torej je to naša prednost.«
Ženska v kovinski industriji? Marsikdo bi na hitro pomislil, da je to posel za moške, a ga očitno ženske dobro obvladate? Kako ste sploh prišli na to idejo in kašna je dejansko vaša vloga v družinskem podjetju?
»Ženska v kovinski industriji zelo težko uspe. Vložiti je potrebno veliko truda in energije, da uspeš prepričati moško populacijo, da si jim enakovredna. Tudi meni ni bilo v začetku lahko. Zavrnitve sestankov, pogovorov z mano ali pogovor na način, ki ni bil za žensko v smislu enakovrednega položaja, ni bilo malo. Vendar vztrajnost in delo sta me pripeljala do današnje situacije, ko temu ni več tako. Danes je drugače. Danes me poslovni partnerji sprejemajo kot enakovredno in mi priznavajo status, ki sem si ga prislužila.”
“Da sem ostala doma zaposlena in se podala v podjetniške vode je splet družinskih in osebnih okoliščin. Moj prvi namen poklicne kariere je bil drugačen in delo v domačem podjetju ni bilo sprva načrtovano. Moj prvotni namen je bilo delati v pravosodju in samo pomagati v podjetju. Vendar potem se je tako izteklo in če pogledam nazaj, mislim, da je bilo tudi tako prav. V našem družinskem podjetju so vloge enakovredne. Delo je razdeljeno. Vsak pokriva svoj del dela, pomembne odločitve pa z možem sprejemava skupaj.«
Z možem si verjetno delita delo v podjetju? Kdo je za kaj zadolžen?
»Kljub temu, da spadamo med mikro podjetja, smo z leti prerasli okvirje, da bi vsak vse vedel in delal. Zato sva si delo razdelila. Smo sezonsko usmerjeno podjetje in takrat, ko je sezona, delamo vsi tudi v proizvodnji. Delo v proizvodnji mi ni tuje, pravzaprav sem tam začela in to mi je dalo prepotrebne izkušnje, ki sem jih potem s pridom izkoristila. Spoznala sem sistem dela, izdelke in osnovni material, avtomatizacijo delovnega procesa, podporne sisteme dela.«
Verjetno so vam veliko bliže finance in komerciala?
»Prav gotovo … Ko je prišlo do delitve dela med nama, sem prevzela delo v pisarni, mož pa je pa ostal v proizvodnji. Delo v pisarni obsega praktično vse, kar je potrebno za vodenje podjetja. Smo mikro podjetje, tako, da drugih zaposlenih za delo v pisarni nimamo. Pogodbo imamo podpisano samo z enim zunanjim sodelavcem, ki pa pride k nam enkrat mesečno, ostalo delo pa opravim sama. Moje delo obsega finančno poslovanje, komercialno poslovanje podjetja, delo s poslovnimi partnerji, tako domačimi kot tujimi, marketing in še bi lahko kaj dodala.«
Kakšna ženska je Nuša?
»Nuša je ženska, ki se ne da. Je trdoživa in vztrajna, a hkrati ranljiva in iskrena ter dobrosrčnega duha. Pravičnost in enakost med ljudmi sta ji “vklesani” v kosti. Ne prenese krivice in rada pomaga, kjer lahko.«
Nuša, za lažjo predstavitev nas prosim, da predstavite vaš delovni dan.
»Moj delovni dan se začne različno. Ni nikoli enak, je vedno prilagojen trenutnim potrebam podjetja. Pri nas ni klasičnega delovnega dne. Ni rutine in ni delovnega urnika. Delaš takrat, ko je potrebno in toliko časa, kot je potrebno, da je delo opravljeno. Vsako jutro pa ima eno skupno točko – s možem se zjutraj dogovoriva o delu in o nalogah, ki jih je potrebno opraviti tisti dan. Pogovoriva se o tekočih zadevah. Zaradi same organizacije dela in delovanja podjetja se o pomembnejših zadevah dogovoriva predhodno, na primer tisti teden.«
Časi v slovenskem gospodarstvu niso ravno lahki. Kako vam uspeva in kje je vaš trg?
»Časi v kovinarski dejavnosti že vrsto let niso lahki. Pravzaprav delo v gospodarstvu nikoli ni lahko, vsaj odkar sem sama vpeta v to dejavnost je tako. Vedno smo pred izzivom in prilagajanju trgu, kar je stalnica in ne izjema. Inovativnost delovnega procesa, pospeševanje produktivnosti s tehničnimi izboljšavami na eni strani, in enako s pojavnostjo na trgu je potrebo stalno nadgrajevati. Podjetje nikoli ne sme spati, temveč je potrebno vedno gledati naprej. Napredek je vodilo uspešnosti. Kakšen je to napredek, v kateri smeri, pa je odvisno od vsakega podjetja posebej, glede na njegove specifičnosti. Mi smo nekako v izdelku dosegli maksimum, ga dodelali do te mere, da nadgradnja le tega ni več mogoča ali smiselna, tudi z ekonomskega vidika ne. Vendar smo šli v nov izziv in širili naš trg.
Slovenija je zelo mala država z 2 milijonoma prebivalcev. S tega vidika imamo tudi zelo mali trg in naša podjetja morajo v tujino. To je z ene strani pričakovano, hkrati pa tudi zaželeno in potrebno. Mi smo se že pred leti usmerili na tuji trg, tako da danes 70 % naše proizvodnje prodamo v tujino. Iskanje tujega trga nam ni predstavljalo težave, kajti vajeni smo iskati priložnosti v tujini. Že leta nabavljamo naš vhodni material v tujini, ker ga Slovenija ne proizvaja. Posrednikov nimamo več, ker smo z našo vztrajnostjo in potrpežljivostjo, s predstavitvijo našega dela, izdelkov in nas samih prišli v sisteme proizvajalcev. To je bil za nas velik dosežek, ki ti da nov zagon za naprej in potrditev, da delaš dobro.«
»Le lastna iznajdljivost v tej poplavi napačni državnih odločitev omogoča obstoj podjetništva«
Nova znanja, nove priložnosti in izzivi … Koliko tega je dejansko potrebnega, da si danes uspešen podjetnik tudi v kovinski industriji?
»Inovacija v kovinarski industriji je vedno potrebna. Nova znanja so zelo priporočljiva, čeprav opažamo, da jih je vsaj za naše potrebe premalo. Premalo je praktičnega znanja in izkušnje za naše potrebe. Kot primer naj navedem, da že lep čas iščemo podjetje oz. posameznika, ki bi ga najeli za naše potrebe dodelave orodij, ki jih v proizvodnji uporabljamo. Imamo lasten know how, ki se je razvijal veliko let, nadgrajeval in dopolnjeval do te mere, da danes proizvodnja teče avtomatizirano, hitro in učinkovito. Potrebovali bi še dodelavo enega segmenta, dela proizvodnje. Za ta segment že nekaj časa neuspešno iščemo dodatnega človeka, ki bi imel to znanje. Do danes ga še nismo našli. Imamo veliko podjetij, ki imajo znanje, vendar do določene stopnje, potem pa se to konča in ga enostavno ni. To v Sloveniji manjka, tista dodana vrednost, ki te loči od skupine. Tista prednost, ki ti da, da lahko poslovno uspeš. Slovenija se preveč ukvarja sama s sabo in za blaginjo ljudi nepomembnimi stvarmi. Veliko preveč je birokracije in neuravnoteženost med ustvarjenim in porabljenim. Okolje ni podjetnikom naravnano in uspevati v tem okolju je zelo težko. Le lastna iznajdljivost v tej poplavi napačni državnih odločitev omogoča obstoj podjetništva. Brez le tega pa bo Slovenija še bolj stagnirala in še več sposobnih ljudi bo odšlo v tujino. Ljudi, ki bi znali ustvariti tukaj delovna mesta, pa jih ne morejo, ker ni pogojev za to ali pa so ti zelo slabi.«
Poklici v kovinski industriji so na trgu vse bolj iskani. Kakšne so vaše izkušnje na tem področju?
»V kovinarski industriji je zelo težko dobiti delavca s primernim znanjem. Tudi sami ga iščemo in zaenkrat ga še nismo našli. Pri nas je predhodno potrebno imeti določena znanja, ki jih na žalost v šoli ne pridobijo, praktičnega znanja pa ni. Izobraževalni sistem je zašel v stran pot in podjetja si moramo sama pomagati tudi na tem področju. Poiskati osebo, ki je pripravljena se naučiti našega dela in ga zaposliti.
Iskani so delavci s znanje iz strojništva, metalurgije – to so delavci za proizvodnjo linijo. Seveda to niso proizvodnje linije, ki ne bi potrebovale še dodatna znanja iz robotike, mehatronike, avtomatike … Vse to mora danes delavec v kovinarski industriji poznati, da lahko uspešno dela na svojem delovnem mestu. Proizvodnja in njeni procesi se spreminjajo in zato je potrebno izobraziti tudi nov profil delavcev, ki bodo to znanje tudi imeli. Predvsem pa mora biti poudarek na praktičnem znanju, s teorijo si je v proizvodnji zelo težko pomagati.«
Nuša, srečali sva se na vseslovenskem druženju podjetnic, kjer ta podjetniška vloga ženske še bolj vstopi v ospredje. Srečanje je vedno bolje obiskano, torej ženske v podjetništvu potrebujemo tudi take oblike druženj in izobraževanj?
» Strinjam se … Sem mnenja, da ženske potrebujemo tako obliko srečanj. Ravno danes sem dobila povabilo za letošnjo prireditev druženja 500 podjetnic. Ženske smo v podjetništvu še bolj na udaru in medsebojna podpora je veliko vredna. Ženska je razprta med delom, družino in tisto malo prostega časa, če ji ga uspe porabiti zase. Vse to usklajevati ni lahko, vendar, če nekaj delaš s srcem, si uspešen vsepovsod, kjer si. Medsebojno druženje ti da tisto, kar rabiš, da v trenutkih slabosti pomisliš na to in takrat pride nazaj misel: zmorem, ker hočem! Izkušnje in izmenjava let teh nas bogatijo, dajejo fokus in delajo dneve bolj pestre in zanimive.«
»Politiko čutim kot sredstvo za doseganje skupnih ciljev in tako tudi delujem«
Ob delu v družinskem podjetju ste se pred leti odločili še za politično kariero v lokalnem okolju, v občini Kidričevo. Kaj vas je vodilo k temu?
»Pred leti sem dobila povabilo za sodelovanje tudi na političnem parketu občine Kidričevo. Ker sem v občino priseljena, sem bila povabila vesela. V njem sem videla možnost vključitve v lokalno okolje. Nisem samotar in rada sem v družbi ljudi. Mož pravi, da se rojena za politiko. Politiko čutim kot sredstvo za doseganje skupnih ciljev in tako tudi delujem. Politika ne sme biti sredstvo ločevanja, temveč povezovanja, pa naj se sliši še tako naivno in klišejsko, tako je. Na žalost smo postali razdvojena družba, vendar ne zaradi politike, temveč zaradi nas samih. Med nami ne več dialoga in medsebojnega sprejemanja drugače mislečega. In to nas razdvaja. Sama delujem po drugačnem principu. Povezuj, sodeluje in ne razdvajaj. V občinskem svetu sem prvi mandat in drugega v občini Kidričevo ne bom nadaljevala. Sem mnenja, da v tem mandatu delujemo tvorno in v skupno dobro vseh občanov in občank občine Kidričevo. Sama sem iz tega mandata pridobila veliko osebnih izkušenj, ki mi bodo vodilo v moji nadaljnji osebni poti, poklicni in nenazadnje tudi politični poti.
Sodelujem tudi v dveh odborih in vodim komisijo. Veliko izkušenj sem si pridobila kot članica v nadzornih odborih in svetih javnih zavodov (Nadzorni odbor občine Kidričevo, Svet zavoda OŠ Kidričevo). Izkušnje v nadzornih svetih gospodarskih družb so mi pa dale vpogled in pridobitev znanj delovanja velikih družb in hkrati občutek odgovornosti za svoja dejanja in aktivnosti družbi. V teh svetih sprejete odločitve so pomenile odločitve za celotno družbo in ne samo za posameznika ali določeno skupino.«
Poleg dela v politiki, pa ste predani tudi prostovoljnemu gasilstvu, ste članica Rdečega križa. Od kod toliko energije, toliko srčnosti za vse to? Vam to v življenju to dejansko veliko pomeni?
»Ja, veliko mi pomeni biti humanitaren, kjer je to možno in potrebno. Že dobrih 12 let sem članica lokalnega prostovoljnega gasilskega društva, od ustanovitve tudi blagajničarka lokalnega Rdečega križa. Na oboje sem zelo ponosna. Izkušnje in doživetja so bila različna in s njimi spoznaš, kako je življenje lahko tudi drugačno. Gasilci so na podeželju zelo priznani in cenjeni, hkrati tudi povezovalni element vasi. Generacije so v njih prepletene in izvedene dejavnosti poživijo duha. Del njihove dejavnosti so tudi tekmovanja, katerih sem se tudi sama udeležila kot del tekmovalne enote. Tekmovanja so mi ostala v lepem spominu, četudi nismo vedno »dobro vrgle«, kot bi rekla v našem žargonu, smo pa se imele lepo in spomini doživetij so ostali.
Pri Rdečem križu pa se srečuješ s drugimi stiskami ljudi. Težko je, ni lahko in velikokrat te prizadene stiska ljudi, ki je nastala v veliki primerov tudi zaradi spleta okoliščin, nad katerimi posameznik niti ni imel vpliva ali moči narediti drugače. Kolikor je ljudi, toliko je zgodb. Vsak ima drugačno, svojo s čustvi prepleteno. Energijo za vse to jemljem iz sebe in svoje družine. Delujem po pravilu: »Bodi do drugih tak, kot si želiš, da naj bodo drugi do tebe«. Dobro se z dobrim vrača.«
Ženske potrebne tako v gospodarstvu, kot tudi v politiki
Vaša prva skrb je prav gotovo družina. Kaj v življenju drugega pa še radi počnete in čemu se z veseljem posvetite?
»Družina je moj steber. Z možem si stojiva že ves čas ob strani in skupaj nama uspeva vzgajati dva nadobudna fanta in hkrati vodit družinsko podjetje. Otroci danes vzamejo veliko časa in energije, kot starši pa jim seveda ne marsikaj moremo odreči. Vse tisto, kar mogoče nismo sami mogli ali hoteli, njim omogočimo, ker lahko. Biti starš je ena zahtevnejših služb, kar jih je, a tako sladka kot nobena. Svoj vsakdanjik si uspevam organizirati tako, da nama ob vseh družinskih in drugih obveznostih ostane še nekaj časa za druge dejavnosti, ki jih imava. Seveda pa ob tem ne smem pozabiti na moževe starše. Brez njih naše življenje ne bi bilo tako bogato in lepo. Sta nam v veliko pomoč in zato sem jima zelo hvaležna. V času sprostitve zelo rada vzamem v roke knjigo, tako, s katero si bogatim svojega duha, kot tudi knjigo o življenju in njegovem smislu. Če pa mi uspe, pa pot pod noge, kam me pač pot zanese. Pešačim zelo rada. Vedno sem živela tudi z živalmi. Trenutno imamo samo psičko, ki bo letos 10 let stara. Pred letom in pol smo izgubili mačkona, ki je bil pri nas kratek čas, pustil pa je velik pečat. Bi imela še več živali, pa sem do tega še malo zadržana, saj zanje potrebuješ več čas, tega pa bi mi ob trenutnih obveznosti zmanjkalo. Živali so družabna bitja in niso rade same. Kdor ima rad živali, ima rad ljudi pravijo in ta rek še kako drži.«
Vloga žensk v naši družbi, tudi v politiki? Kakšne je vaš pogled na to?
»Ženske smo potrebne tako v gospodarstvu, kot tudi v politiki. To pa zato, ker smo enako sposobne kot moški in si zaslužimo enakovreden položaj. Sistem spolnih kvot je ukrep, ki je sicer nevšečen ukrep, a trenutno potreben. Predvsem zaradi zavesti družbe. Ko bodo enakost spoloma samoumevna, takrat ta ukrep ne bo več potreben, zdaj pa jo je potrebno še ozaveščati.
Enak ukrep bi bilo potrebno uvesti, oziroma se v nekaterih državah že uvaja v gospodarstvu. Dokazano je, da, kjer je na vodstvenih položajih prisotna ženska, tisto podjetje dosega boljše poslovne rezultate. Zakaj bi se vprašali? Ženska sprejema odločitve bolj mehko, s premislekom, celovito in emancipirano in če nam je prav ali ne rezultat na koncu je boljši. Kazalniki analiz kažejo enako.
Tudi po mojih izkušnjah osebnih izkušnjah je tako. Uveljavljena ženska je prodorna, sposobna in s potrebnim znanjem podprta, da doseže zastavljeni cilj. Kaj bi bilo potrebno narediti drugače, kaj torej spremeniti, da se ženske še bolj opogumile in sprejele izzive, ki jih prinaša življenje? Samo eno in edino – potrebno je verjeti vase! Kdor verjame vase bo uspel, četudi po padel, se bo pobral in šel naprej, korak po korak. Medsebojna podpora in izmenjava mnenj in izkušenj so samo podpora temu. Vse ostalo je v nas samih.«
TM, foto: osebni arhiv Nuše Ferenčič
