Ko malo pozabimo, nas suša in vročina ponovno presenetita
Leto 2017 sta prav gotovo že dokončno zaznamovala suša in vročina. Že nekaj let se nismo srečali s tako dolgimi vročinskimi vali. Ker pa je bila tudi zima ena izmed najbolj suhih, se seveda srečujemo tudi s sušo, ki je ena najhujših v zadnjih desetletjih.
Voda in zalivanje na vrtu postajata glavno in najbolj pomembno opravilo. Prav je, da smo se po nekaj manj kot desetih letih končno spomnili, da je lahko poletje suho in vroče. Zdaj bomo začeli ponovno razmišljati o tem, da je potrebno poskrbeti za njive, ki v dobrem stanju veliko dalj časa prenašajo takšne kritične razmere. Tudi na vrtu pa lahko nekaj naredimo, da bodo posledice suše veliko manjše. Lahko poiščemo vire vode za namakanje, lahko shranimo vodo, ko pade, da jo uporabimo kasneje, ko je primanjkuje, skratka da se narediti vsaj nekaj, da posledice take katastrofe omilimo.
Suša in/ali visoke temperature sta dve različni težavi
Najprej pa je potrebno ločiti dve veliki težavi, s katerimi se srečujejo vrtnine. Čeprav sta pogosto povezani, pa vendarle nista isti. Vročina, oziroma visoke temperature so za vrtnine zelo težka preizkušnja, ki se ji letos nismo mogli izogniti. Suša pa je težava, ki ni vedno povezana z visokimi temperaturami, saj jo pri trajnicah, predvsem okrasnih rastlinah pogosto srečamo celo pozimi. Prava suša kaže zobe v večjem delu Slovenije šele zdaj, ko je zmanjkalo tudi vode za namakanje.
Vendar imajo vrtnine zaradi kratkotrajnih sušnih obdobij težave vsake leto. Zato je nujno, da si vsi, ki si želite domače sveže zelenjave, pa naj bo le ta namenjena samooskrbi ali tudi tržni pridelavi, čimprej nekako organizirate redno namakanje. Brez tega žal pridelave vrtnin ni. Največ težav pri pridelavi vrtnin je torej predvsem zaradi nepravilnega namakanja, nepravočasnega namakanja in predvsem zaradi visokih temperatur.
Katere težave imamo letos zaradi nepravilnega, nezadostnega namakanja
Najbolj tipičen znak je pokanje plodov paradižnika. Tega je letos veliko. Pokanje na plodovih paradižnika se pojavi v obliki okroglih ali prečnih razpok okoli peclja. Drobne, majhne razpokice, ki se kažejo pravzaprav kot zarezice na plodu paprik in letos tudi paradižnika pa niso posledica težav z namakanjem, temveč posledica sesanja resarjev in pršic. Res pa je, da so ti škodljivci skoraj vedno tudi spremljevalci višjih temperatur in moramo nanje biti najbolj pozorni prav v vročini. V letošnjem letu so težavo še povečale visoke temperature, zaradi katerih naravni (sicer pa tudi kemični) pripravki sploh niso delovali. Zato so se pršice prerazmnožile, posledica pa je sušenje rastlin predvsem kumar, pa tudi paprike in ponekod celo zelene in paradižnika. Pokanje plodov se je sicer v drugi polovici poletja nekoliko ustavilo, lahko pa ga ponovno pričakujemo ob prvih večjih padavinah.
Po prvih močnejših padavinah lahko pričakujete tudi težave tudi z razpokanim korenjem in črno redkvijo. Tudi to je bila posledica dolgotrajnejše suše. Če traja suša dalj kot teden ali dva, rastline prenehajo z rastjo, da bi izgubile čim manj vlage, utrdijo celične stene in povrhnjico korena, ki postane trda. Če nato v kratkem času pade večja količine dežja, potem seveda tak koren ali plod počita. Še eno težavo pričakujem v jeseni. Po dolgotrajni suši korenovke (in tudi čebulnice, a temu smo se letos izognili) poženejo nove korenine se pripravijo na cvetenje. To pomeni, da se pričnejo ponovno vraščati v tla, zato veliko število novih korenin, včasih celo poženejo cvetno steblo. Zato bo letos potrebno veliko hitreje, predvsem pa na enkrat izkopati vse korenovke, da omilimo škodo.
Že v lanskem letu, pa tudi letos v tistem kratkotrajnem premoru med dvema vročinskima obdobjema so se mnogi srečali z koreninami na gomolju krompirja. Te so bile spet posledica suše, ko so rastline zaključile z rastjo, nekaj padavin in nižje temperature pa so povzročili novo rast in gomolji so pognali nove korenine. Tudi tak krompir bo potrebno čim prej izkopati. Če se zgodi to še nekoliko prej, moramo vsaj uničiti zelenje. To pomaga, če je suho. Ko pa pride več dežja, je potrebno krompir izkopati.
Kako preprečimo pokanje plodov. Najprej je potrebno vedeti, da so razmere letos res ekstremne, da je v takih razmerah težko pričakovati popolno rešitev. Vsekakor bi bilo potrebno urediti namakanje, tako porabimo manj vode, veliko manjša količina pa je tudi bolje uporabljena. Že zgodaj bi bilo potrebno tla tudi zastreti.
Zakaj zastiranje tal
Med Slovenci velja večinsko prepričanje, da je zastirka namenjena preprečevanju rasti plevelov. A je ta njena funkcija samo dodatna nagrada, ki jo zastiranje tal prinaša. Njena vloga pri varovanju zemlje in življenja v njej je veliko večja.
Na prvem mestu zastirka preprečuje zbijanje zemlje in kvarjenje njene strukture v poletnih nevihtah, ki jim sledi sončna pripeka. S tem ostaja zemlja zračna, mikroorganizmi v njej pa aktivni. Zato imajo rastline vedno na razpolago ustrezna hranila. Zemlja pa ostaja živa in s tem rodovitna.
Druga pomembna vloga zastirke je seveda tudi senčenje zemlje. Vedeti morate, da korenine vrtnin, tudi tistih, ki so sicer največje ljubiteljice sonca, ne marajo sončne pripeke. Kakor hitro se temperatura zemlje dvigne nad 30 oC, se aktivnost korenine zmanjša, včasih celo ustavi. Tudi mikroorganizmi v zemlji se v vročini umaknejo v globlje, hladnejše plasti zemlje. Oboje ponovno povzroči, da rastline niso pravilno prehranjene, zastajajo v rasti ali pa se pojavljajo nekatere motnje, kot je pomanjkanje kalcija, kalija in podobno.
Zelo pomembna vloga zastiranja tal je seveda tudi, da preprečuje izhlapevanje vodo ob namakanju, s tem pa nam pomaga varčevati z vodo, v pravi vročini pa sploh omogoča, da rastline v sredini dneva kljub namakanju niso žejne.
Še ena prednost naravne zastirke
Za vse, ki uporabljajo kupljena organska gnojila, pa ima naravna zastirka še eno prednost. Kupljena, posebej briketirana organska gnojila so dokaj dober nadomestek domačim gnojilom, kot sta gnoj ali kompost v dveh stvareh. Če verjamemo proizvajalcem, so narejena iz organskih snovi, celo obogatena naj bi bila tudi z različnimi organskimi kislinami, ki hranijo naše mikroorganizme v tleh. Nima pa ene trajne funkcije organske snovi v tleh. Ker razpade v hranila za rastline običajno v enem letu, ne bogati tal s trajnimi humusom. Ta pa je tisti, ki skrbi za dolgotrajno rahla, da niso zbita, da so »prhla«, kot radi rečejo moji Štajerci. V tla je potrebno spraviti ne samo tisto organsko snov, ki s pomočjo mikroorganizmov vedno razpade v rastlinam dostopna hranila, ampak tudi dolgotrajno, trajno organsko snov, ki s zelo počasnim razpadom rahlja in hrani našo zemljo. To pa so vlaknine iz rastlin ali po domače kar slama, ki je »briketi« ne dajejo. To funkcijo pa potem lahko v veliki meri opravijo tudi naravne, rastlinske zastirke.
Folija ali naravne zastirke
Tla lahko prekrijemo z naravnimi zastirkami ali različnimi folijami. V trajnih nasadih se običajno odločimo za folijo, saj ima večletno življenjsko dobo. Mnogi folije ne marajo, saj gre za onesnaževalce okolja. Lahko se odločijo tudi za razgradljive folije, tudi take so na razpolago. Le da nimajo dolge življenjske dobe. Folija je dobra izbira v nasadu jagod, šparglja, deloma pa s k njej nagibam tudi v rastlinjakih, saj ima tam še eno dodatno vlogo – zmanjšuje zračno vlago. Zračna vlaga, zaradi katerih so zjutraj na listih kapljice vode, je vzrok za razvoj nekaterih bolezni. Prav zaradi teh pa imamo pravzaprav rastlinjake, da bi ostal paradižnik tudi poleti zdrav. V rastlinjaku je namakanje obvezno, z zemlje pa lahko izhlapi kar precej vode in povečuje količino vlage v zraku. Folija to preprečuje in zadrži večino vlage v tleh.Drugod na vrtu pa imajo seveda prednost naravne zastirke.
Naravne zastirke
Naravne zastirke so vse, ki tekom časa razpadejo v naravne razgradne produkte seveda. Najpogosteje so to slama, seno ali pokošena trava. Vendar je izbor veliko širši. Lahko uporabite tudi luščine ajde. Nekateri uporabljajo tudi luščine pire. Mogoče bi na zelenjavnem vrtu izpostavila še ovčjo volno in/ali naravni filc – agrofilc iz ovčje volne. Na okrasnih gredicah pa je izbor še veliko večji. Videla sem že zelo lepe zastirke iz luščin lešnikov, žira in zagotovo bi orehove služile podobno. Seveda pa na okrasnih gredicah najpogosteje srečamo lubje ali lesne sekance. Sama nasade okrasnih čebulnic v jeseni vedno prekrijem z listjem. Če je možno, naj bo razrezano s kosilnico ali sesalcem za listje. Tako je tudi v naravi, ko odpadlo listje prekrije in zavaruje prezgodaj vznikle čebulnice. Ker jih senči, tudi deloma zavira tisto prezgodnjo rast, ko se krokusi pojavijo iz zemlje že v decembru in zaradi tega je lahko njihove cvetenje močno oslabljeno.
Zakaj na zelenjavnem vrtu sama ne priporočam na primer listja, lubja, lesnih sekancev in podobno? Ker me to mnogi vprašajo, naj odgovorim na to vprašanje. Vsi ti materiali se zelo počasi razgrajujejo. To je celo dobra lastnost na okrasnih gredicah, kjer ne menjamo vsako leto rastlin. Lahko bi jih uporabili tudi v trajnih nasadih na primer šparglja ali artičok. Če pa želite naslednje leto dobro pripraviti gredico za setev korenčka, peteršilja, solate, pa vas bodo potem ti koščki lubja, velikih oblancev, listja motili. Če padejo na malo seme, le-to pod koščkom lubja ne bo kalilo. Zato so na vrtu ti materiali lahko moteči, drugače pa rastlinam samim ne škodijo.
Prednosti in slabosti posameznih naravnih zastirk
Najbolj vas seveda zanima, kaj uporabiti na zelenjavnem vrtu. Dve prekrivki sta, ki jima jaz dajem prednost. Prva je najenostavnejša in seveda najcenejša. To je pokošena trava z domače zelenice. Le redko kdo nima zelenice in je ne kosi. Torej je vsak teden na razpolago kar veliko materiala, s katerim z lahkoto in brez težav prekrijemo gredice na vrtu. Poleg dostopnosti in enostavne uporabe ima zastirka iz sveže pokošene trave in tudi drugih rastlin še eno prednost. Če jo na gredice namestimo čisto sveže pokošeno, iz ran še iztekajo sokovi porezanih rastlin. V teh sokovih je še nekaj hranil. Zastirka iz sveže pokošenih rastlin torej hkrati zemljo zastira, hladi in tudi rastline malo pognoji s temi sokovi in hranili v njih. Paziti je potrebno samo, da gnije. Zastirke ne polagamo na debelo, saj že dva trije centimetri opravljajo vse tiste dobre funkcije, ki so zgoraj omenjene. Potem tudi večjih težav s polži ne bo zaradi zastrtih tal. To seveda ne bo zadoščalo in nekaj plevelov se bo občasno še vedno pojavilo, bo pa jih zagotovo manj. V zelo suhem in vročem obdobju je lahko zastirka tudi debelejša, ko pa je veliko padavin, ne sme biti predebela.
Zastirka in slame ali sena, krme je odlična spomladi, saj zemljo in rastline tudi greje. Njena težava je, da se pod njo res radi skrivajo tudi polži, te lahko preženete tako, da pod njo in med njo pomešate liste gozdne praproti, bezga ali bele gorjušice. Druga težava pa je, da ta zastirka ne hrani rastlin. Ravno obratno, suha rastlinska masa, kot sta slama, seno ali listje, za začetek svojega razkroja potrebuje dušik. Tega seveda jemlje iz zemlje in zanj konkurira rastlinam. Zame tudi ta težava ni največja, saj nekaj gramov manjša zeljna glava na vrtu res ni težava. Na večjih površinah pa je potrebno razmisliti tudi o tem, saj so bili pridelki v poskusih na gredicah, poljinah, prekritih s slamo, vedno nekoliko nižji.
No, meni je na vrtu, predvsem pa pri plodovkah najljubša zastirka iz ovčje volne. Kdor ima dostop do nje, naj jo kar uporabi. V trgovinah pa dobite tudi (agro)filc iz slovenske ovčje volne. Tudi ta ima povsem enake, odlične funkcije, kakor sama volna. Ko dežuje ali namakamo, sprejme veliko vode, ki jo potem tekom dneva počasi oddaja rastlinam. Volna je seveda najboljši izolator, pod njo so tla vedno hladna in zelo dolgo vlažna. Ko razpada, pa je celo dobra hrana za rastline. Po koncu sezone jo lahko kompostiramo ali preprosto pomešamo z zemljo, da bo naslednje leto gnojilo. Agrofilc seveda lahko uporabimo dve, časih celo tri sezone. Potem pa ga ravno tako kompostiramo. Gradbeni filc je le redko narejen iz naravnih materialov, zato ga ne moremo kompostirati. Sodi v enako kategorijo umetnih materialov, kakor folija. Čeprav je zelo poceni, ga ne priporočam.
Nekatere zastirke lahko pomagajo tudi, da bo manj škodljivcev. Že zgoraj sem omenila, da polži ne prečkajo radi zastirke iz gozdne praproti, bezga ali bele gorjušice. Seveda je potrebno te zastirke tedensko obnavljati, da opravljajo svojo funkcijo pri preganjanju polžev. To namreč počnejo s svojim vonjem, ki pa hitro izgine. Tla okoli kapusnic prekrijte z listjem paradižnika, pa bo na kapusnicah veliko manj škodljivcev. Paradižnik posadite na kompost in ga imejte tam samo za rezanje in zastiranje tal. Tudi vse zalistnike seveda mečite med kapusnice. Mravlje ne marajo vonja po meti. Čebulna in kapusova muha ne marata vonja kobulnic … korenčka, peteršilja, kumina, komarčka … Verjetno bi takih kombinacij našli še več, če bi se lahko bolj poglobili in preizkušali posamezne kombinacije.
Za konec pa še tale nasvet. Ko je vroče, zatremo tla zjutraj, ko so najhladnejša, saj se bodo kasneje pod zastirko ohladila počasneje. Spomladi pa tla prekrijemo šele, ko se dovolj ogrejejo oziroma sredi dneva, ko najbolj sije sonce. Tako bodo toploto ohranila dalj časa.
Kalcij in paradižnik
Čeprav sem o tem že veliko svetovala, je še vedno zelo veliko vprašanj na to temo. Zato sem se kljub vsemu odločila, da to temo prav posebej opišem še enkrat. Različne rjave, črne pege, lise na plodovih paradižnika in paprike, včasih, a ne vedno tudi sušenje plodičev bučk (posebej na starejših rastlinah ) so posledica pomanjkanja kalcija v plodu. To pa ne pomeni, da je kalcija premalo v tleh. Rastline namreč kalcij obravnavajo, uporabljajo nekoliko drugače, kakor ostala hranila.
Ko govorimo o tem, kako rastline sprejemajo in uporabljajo hranila pogosto, tako, kakor pri našem zdravju, pozabljamo, da ni dovolj, če gnojimo. Poskrbeti je potrebno , da so hranila rastlinam dostopna. Zemlja mora biti ves čas zračna, brez tega mikroorganizmi ne morejo gnojil »spremeniti« v hranila za rastline. Prav tako mora biti tudi ves čas vlažna in hladna za ustrezno delovanje pravih mikroorganizmov. Tukaj igrajo pomembno vlogo tudi zastirke. Tudi pH tal je zelo pomemben. Mnogi vrtičkarji imajo največjo skrb, da je njihova zemlja kisla. V kisli zemlji se kalcij res ne sprejema dobro. Na mnogih vrtovih je težava že previsokem pH. Tudi v tem primeru se hranila ne sprejemajo pravilno in enakomerno. Rastlina ima težave s sprejemom kalija, fosforja, bora … Torej, vse delo v zvezi s težavami s kalcijem se začne z zemljo.
Ampak tukaj se zapletenost sprejema hranil še ne neha. Rastline imajo dva prevodna sistema, po katerem pridejo voda in hranila iz korenin v rastlinske dele. Prvemu rečemo floem in je namenjen potovanju vseh ranil z izjemo kalcija. Ta sistem poganja energija rastline, zato do neke mere, če še funkcionirajo korenine, deluje tudi v slabših rastnih razmerah. Kalcij pa se po rastlini premika po ksilemu, skupaj z vodo. Sistem deluje pasivno, kolikor vode izhlapi iz listov preko listnih rež, toliko je korenine počrpajo iz zemlje, če je na razpolago. Kalcij potuje z vodo najprej v rastni vršiček rastline, od tam gre v liste in šele nazadnje, če ga je dovolj še do plodu. Če je kalcija premalo ali pa so deli plodu prevroči, tja voda (in kalcij) ne prideta.
Torej si je potrebno zapomniti dvoje; vodni stožec v rastlini se ne sme nikoli pretrgati, saj se potem ustavi tudi preskrba s kalcijem, ki ne pride do plodov. Namakanje je torej ključno. Rastline pa so veliko bolj žejne in imajo hitro več težav, če so pregnojene z dušikom, zato je tam, kjer je bilo gnojeno preveč, težav s kalcijem veliko. Iz tega tudi sledi, da gnojenje v zemljo, zalivanje z jajčnim lupinami, raztopljenimi ali zdrobljenimi seveda pri visokih temperaturah ne pomaga. Rastline zaprejo listne reže, ni izhlapevanja, s tem pa ne dobavljajo kalcija do plodov. Kalcij torej pri visokih temperaturah rastlinam dostavljamo tja, kjer ga potrebujejo, na liste v bližini plodov. To pa pomeni listno gnojenje. Dokler trajajo stresne razmere in tudi takrat, ko je na rastlini že veliko plodov, je potrebno kalcij dostavljati redno, da ne pride do motenj. V rastlinjaku predlagam, da začnete redno, vsaj na 14 dni listno gnojiti s kalcijem takoj, ko opazite prve plodove na plodovkah. To velja za vse plodovke, tudi kumare in bučke, ne samo paradižnik in papriko. Ko postane res vroče, potem pa povečajte število tretiranj na enkrat tedensko. Lahko uporabljajte tudi razredčeno mleko, sirotko (1 :1), namočene koprive, preslico, alge, če pa boste začeli šele, ko opazite težave, boste morali nabaviti kalcijeva listna gnojila.
Pomanjkanje kalcija pa se ne pojavlja samo na plodovkah, v takih razmerah ga je potrebno redno dodajati tudi kapusnicam, predvsem zelju, ki že zvija glave. Pogosto pa kalcij potrebujejo tudi solatnice. Ožig listnih robov se pojavlja zaradi pomanjkanja tega hranila. Ravno pri solatnicah pa je zelo izrazito takrat, ko so preveč gnojene z dušikom.
Ob kalciju pa bodite pozorni še na kalij
Da pa ne bi v preveliki želji naredili še ene napake in rastlini zaradi prevelike uporabe kalcija naredili novo težavo. Kalcij in kalij sta namreč hranili, ki pogosto druga drugo izključujeta. Če ima rastlina preveč kalcija se zgodi, da ji prične primanjkovati kalija.
Najlepše to opazite pri paradižniku. Če se vam redno dogaja, da so stene paradižnika trde, predvsem pa, da se zgornji del slabo obarva, ostane trd zelen ali rumen, potem se je pri vas zgodilo prav to. Zato je preprost recept tak, da najprej spomladi poskrbite, da bodo rastline naredile velik koreninski sistem, gnojite zmerno, upoštevajte pravila kolobarja, predvsem pa plodovke v poletnem času namakajte, ne zalivajte. Vode jim ne sme zmanjkati v nobene trenutku.
Zakaj ni plodov, buče in fižol pa cvetijo
Druga posledica vročinskega stresa pa je odpadanje neoplojenih cvetov plodovk. to zelo težko preprečimo. Predvsem lahko zmanjšamo ta pojav, če v rastlinjake damo ventilatorje, da jih nekoliko ohladimo. Na prostem pa seveda sonca ne moremo ugasniti. Poskrbimo za redno oskrbo z vodo, rastline pa vsak dan zjutraj kar krepko stresamo, da se sprosti čim več cvetnega prahu. Pri temperaturah nad 30oC nastane namreč veliko manj cvetnega prahu, še ta, ki je, pa je slabše ploden. Plodovi so tako manjši, pogosto deformirani – spremenjena je oblika, rebrasti, manjkajo koščki delčki plodu in podobno.
Če se tako vroče obdobje še nadaljuje, se spremeni tudi oblika cveta, brazda pestiča pogleda iz prašnikov, tako cvetni prah nanjo ne more pasti. V tem primeru tudi opraševalci ne morejo pomagati, oplodnje ni, zato tudi plodov ni več. Včasih plodovi nastanejo kljub odsotnosti cvetnega prahu, so pa manjši, motne barve kožice in tudi neokusni.
Pri kumarah in bučah se lahko pojavi večje število moških cvetov, naš vtis je, da cela njiva ali gredica cveti, plodov pa ni. Mnogi ne vedo, da imajo bučnice moške in ženske cvetove. Moški so nekoliko večji, na dolgih pecljih, zato je vtis tak, da vse cveti, ni pa plodov. Ženski plodovi se dolgo skrivajo pod listi, so na kratkih pecljih, pod cvetov pa že takoj opazimo plodnico – bučko (ali kumarico) rečejo temu ljudje. Tudi namakanje žal ne pomaga, saj rastlina preprosto ne želi imeti plodov, dokler se slabo počuti. Letošnje leto so se sušile tudi že formirane bučke in kumare. Tudi to je bila posledica visokih temperatur, zaradi tega pa tudi pomanjkanje kalcija v plodovih.
Tudi pri visokem fižolu se pojavlja tako odsotnost cvetenja kakor odpadanje cvetov. Kljub namakanju tako stanje traja tako dolgo, dokler se nekoliko ne ohladi. Seveda pa je namakanje kljub temu potrebno, da rastline preživijo sušno obdobje. Namakamo pa samo po tleh, nikakor po listih .
Kako pomagati rastlinam
Da zmanjšamo vročinski in vodni stres pri rastlinah, ob listnih gnojilih uporabimo še pripravke na osnovi alg ali aminokislin. Ti pripravki pomagajo rastlinam, da imajo v stresnih situacijah več energije za premagovanje stresa. Doma pa si lahko skuhamo čaj iz cvetov ognjiča ali regrata. Ti cvetovi so lahko suhi ali sveži. Vendar moramo oboje uporabiti preden pride do stresa, kakor hitro se napovejo visoke temperature. Ti pripravki niso strupeni, so naravni in nimajo karence. Mnoge lahko uporabljamo tudi v ekološki pridelavi vrtnin, zato se jih ni potrebno bati.
V nobenem primeru ne dognojujemo z dušikom, pa naj bo to organski ali mineralni. Dušik namreč povzroči, da ima rastlina še večje potrebe po vodi in je še bolj žejna. Tudi zalivanje korenin z namočenimi koprivami je v takih vremenskih razmerah bolj škodljivo, kakor koristno. Pazimo pa, da imajo rastline na razpolago dovolj kalija, ki je element, ki povečuje odpornost vrtnin.. Dodajamo ga samo preko listov.
Da ne ostanemo brez stročnic, posejemo vsaj nekaj tistih, ki imajo rade vročino in dobro prenašajo tudi sušo. Da imamo čim prej sveže stroke fižola, posejemo nekaj nizkega stročjega fižola. Posejemo pa še lečo in čičeriko, ki sta nizki stročnici, dolgo vigno, visoko stročnico za vroča poletje in rastlinjake , ki nam da res veliko dolgih, nežnih a okusnih strokov. Lima fižol pa je visoka stročnica za mlado in suho zrnje. zrnje je sicer ploščato, a pisano, tako, kot ga imajo Slovenci najraje. Tako nam v nobenem primeru ne bo zmanjkalo rastlinskih beljakovin v prehrani.
Bolezni, ki se pojavijo v suši
Najpogostejša je prav gotovo pepelasta plesen, ki je posledica vročega in suhega vremena. Na srečo je ta glivica najmanj odporna in jo veliko lažje uničimo, kakor glivice plesnivke, ki se pojavljajo v vlažnem vremenu. Proti njej ni nujno takoj ukrepati s škropivi. Najprej jo poskušamo odpraviti z blagim, rednim tuširanjem listov. Ne se bati tuširanja po listih, saj pri visokih temperaturah glivice plesnivke, med njimi prav gotovo najbolj poznate paradižnikovo oziroma krompirjevo plesen, niso nevarne. Paziti je pa seveda potrebno, da ne tuširamo z mrzlo vodo razgretih rastlin.
Poskrbimo še, da imajo rastline ves čas dovolj vode in težav z pepelasto plesnijo bo veliko manj. Prav nasprotno pa težave pospešuje gnojenje z dušikom. V nadaljevanju uporabimo pripravke iz njivske preslice, česna, jabolčnega kisa, bezgovih listov, kopriv, kamilic, ti do so ob rednem škropljenju učinkoviti. Redno škropljenje pomeni žal vsake tri do pet dni.
Če pepelovke vseeno nismo ustavili, potem lahko mnogim rastlinam kar porežemo liste. To lahko naredimo pri peteršilju, prezimnem radiču, in blitvi. Od bučk in kumaric pa se raje poslovimo, do konca avgusta še lahko posadimo nove sadike, nikakor pa na vrtu ne uporabljamo pesticidov.
V trgovinah lahko nabavite pripravke iz preslice, prav tako pa še dva ekološka pripravka- prvi kalijev hidrogen karbonat- mleta kamnina, ki pa ima dober učinek. Ime pripravka je Vitisan. Drugi pa je biotičen pripravek, to pomeni, da vsebuje živ organizem, v tem primeru glivico Ampelomyces quisqualis (AQ 10), ki pepelastim plesnim jemlje prostor in hranila. Pripravka nimata čakalne , karenčne dobe in sta za nas povsem varna. Pomembno pa je, da ju nanesemo pozno zvečer, ko padejo temperature pod 25 oC. prav tako je pomembno, da ju uporabimo pravočasno, ko šele opazimo prve znake težav. Ko so listi že povsem beli, seveda ne moreta več pomagati.
Med škodljivci se skoraj obvezno pojavijo resarji in pršice. Če na vrtu ne uporabljamo pesticidov, običajno z njimi opravijo svoje koristne žuželke. Ko pa se prerazmnožijo, so težave velike. Naravne pripravke naredimo iz vratiča, rabarbare, pelina ali česnovih listov in strokov. Uporabljamo pa jih redno, podobno kakor tiste proti pepelasti plesni. Žal je letos delovanje teh domačih pripravkov močno onemogočala vročina.
Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline
Foto: Miša Pušenjak, TM
