V zadnjih letih se v slovenskem političnem prostoru pogosto pojavlja trditev, da naj bi največje prodaje slovenskih podjetij izvedla vlada pod vodstvom Janeza Janše. Vendar kronologija privatizacijskih postopkov kaže precej drugačno sliko.
Večina največjih in najbolj odmevnih prodaj državnih deležev je bila izpeljana v obdobjih vlad Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca, predvsem v času po sanaciji bančnega sistema in obveznostih do Evropske komisije glede zmanjševanja državnega lastništva.
Med ključnimi primeri so:
– NLB – postopek privatizacije se je začel že v času vlade Alenke Bratušek, končna prodaja deleža pa je bila izvedena v času vlade Marjana Šarca, skladno z zavezami iz sanacije bank.
– Helios, Fotona, Letrika in Mercator – prodaje so bile izvedene v obdobju vlade Alenke Bratušek.
– Aerodrom Ljubljana (Fraport), Žito, Nova KBM, Elan, Adria Airways, Cimos, Paloma – večina teh postopkov je bila zaključena v času vlade Mira Cerarja.
– Abanka – prodaja je bila izvedena v času vlade Marjana Šarca.
Dejstvo je, da je bila privatizacija v tistem obdobju del širšega procesa finančne stabilizacije države po bančni krizi leta 2013, ko je Slovenija z dokapitalizacijo bank in dogovori z evropskimi institucijami prevzela tudi obveznosti glede zmanjšanja državnega lastništva v določenih družbah.
Vlad Janeza Janše v tem kontekstu ni mogoče označiti kot tistih, ki bi izpeljale večino omenjenih prodaj. Čeprav so razprave o smiselnosti posameznih privatizacij legitimne in politično občutljive, je pri tem pomembno ločiti med dejstvi in političnimi interpretacijami.
Razprava o prodaji državnega premoženja zato zahteva natančno časovno umestitev odločitev, odgovornost posameznih vlad ter razumevanje mednarodnih finančnih okoliščin, ki so vplivale na te procese.
MR
