Na 29. redni seji Državnega zbora so poslanke in poslanci obravnavali predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil Jože Lenart.
Predstavitev stališča objavljamo v nadaljevanju.
V letu 2020 nas je presenetila pandemija Covid-19, ki je imela katastrofalne posledice za domala vse države sveta. Nanjo ni bil nihče pripravljen, saj te nevarnosti, te bolezni prej nismo poznali.
Vlada Republike Slovenije je učinkovito preprečevala širjenje virusa in bolezni, a se je morala odzivati hitro, saj bi sicer osebe s to zahrbtno boleznijo t. i. Covid pljučnico ohromile naše zdravstvene kapacitete, posledično pa bi bilo žrtev teh bolezni še več. Odločitve, povezane s protikoronskimi ukrepi oz. zakoni za preprečevanje širjenja koronavirusa SARS-CoV-2, so bile sprejete tudi na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih iz leta 1995.
V maju 2021 je Ustavno sodišče Republike Slovenije ocenjevalo ustavnost in zakonitost odlokov o začasni in splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi. Izdalo je odločbo, iz katere izhaja, da sta drugi in tretji odstavek 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Državnemu zboru Republike Slovenije je Ustavno sodišče zato naložilo, da mora to neskladje odpraviti v dveh mesecih, do odprave ugotovljenega stanja pa se določbi drugega in tretjega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih lahko uporabljata. Skupina opozicijskih poslancev s prvopodpisanim Igorjem Zorčičem, je v parlamentarno proceduro, na predlog pravne mreže za varstvo demokracije, vložila Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih. Predlagatelji v obrazložitvi zatrjujejo, da zakon prinaša večjo transparentnost, predvidljivost in demokratičnost. Vse to torej za hitro reševanje in preprečevanje nalezljivih bolezni.
- Zakon o nalezljivih boleznih je v Republiki Sloveniji osrednji predpis s področja varstva pred nalezljivimi boleznimi.
- Človekovo zdravje je ena najpomembnejših ustavnih vrednot, od učinkovitosti varovanja zdravja posameznika pa je odvisno uresničevanje drugih pravic in temeljnih svoboščin.
- Z zagotavljanjem zdravstvenega varstva so povezane vrednote univerzalnosti, dostopnosti, visoko kakovostne oskrbe, enakosti in solidarnosti.
- Videti je, da je predlagana novela zakona dejansko skregana z vsem navedenim ter tudi v nasprotju s slovensko Ustavo in z načelom delitve oblasti.
- Ne upošteva priporočil Svetovne zdravstvene organizacijo WHO, ki je leta 2017 v Sloveniji podala smernice za izboljšanje stanja za preprečevanje nalezljivih boleznih ter svetovala potrebne popravke v naših predpisih in v samem zdravstvenem sistemu.
- Niti ena država članica Evropske unije za reševanje te problematike ne koristi takšnih rešitev, kot so predlagane v tem novem zakonu, zato v obrazložitvi tega predloga primerjave tudi niso navedene. Še več, predlog je popolnoma neoperativen.
- Na podlagi tega zakona se ne da spopadati z nobeno epidemijo, ker bi trajalo tedne in mesece, preden bi se vsa v zakonu omenjena stroka in strokovne skupine uskladile glede odprtih vprašanj. Šele po odločitvi neke strokovne skupine bi lahko pristojni organi, torej strokovna skupina Ministrstva za zdravje, samo Ministrstvo za zdravje, Vlada in Državni zbor, sprejemali odločitve, ki bi učinkovito preprečevale nevarnost, ki pa je hitro nalezljiva.
Glede na predlagane spremembe zakona, bi lahko Vlada Republike Slovenije torej na predlog ministra za zdravje, z uredbo odredila ukrepe ob pogoju, da so sorazmerni za preprečevanje širjenja bolezni ter na podlagi analize ustavne dopustnosti omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kdo bi v tem primeru ugotavljal sorazmernost ter v kolikšnem času bi bili pripravljeni ukrepi za hitro zajezitev epidemij? Ti morajo namreč biti vselej narejeni na podlagi analize ustavne dopustnosti omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Skupina oseb bi torej ugotavljala ali in kdaj so predlagani ukrepi primerni in sorazmerni. Zelo dolgo bi trajalo, preden bi lahko Vlada ali Državni zbor o tem odločala. In ker vemo, da virus pač ne čaka, bolezen pa se lahko hitro širi, nam jemlje zdravje in življenja, je strah za naše državljane upravičen.
Po predlagani noveli ne bi ravnali urgentno, da bi zaščitili naše državljane, torej njih in sebe, ampak počasi procesirali ukrepe ter tako pustili tej ali drugi zahrbtni nalezljivi bolezni uničevalen pohod.
Na podlagi takšnega zakona se ne da spopadati z nobeno epidemijo.
Če smo vsaj malo odgovorni, se moramo postaviti v vlogo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Ministrstva za zdravje in Vlade in se zamisliti nad tem ali bi to v praksi delovalo. To ni predlog zakona za varovanje zdravja ljudi in ne dober popravek zakona o nalezljivih boleznih s katerim bi učinkovito preprečevali širjenje epidemije.
