Vsako leto 6. marca obeležujemo Mednarodni dan varčevanja z energijo – pa ne zato, ker bi bilo lepo imeti še en “eko dan”, ampak zato, ker je varčevanje z energijo nekaj, kar nas vse zadeva vsak dan. Energija je povsod okoli nas, uporabljamo jo za svetlobo, toploto, transport, delo, sprostitev … in pogosto se sploh ne zavedamo, koliko je dejansko porabimo.
Ta dan je opomnik, da lahko z majhnimi spremembami naredimo veliko razliko – tako za svoj žep kot za planet. Pomislimo: koliko naprav imamo doma v stanju pripravljenosti, čeprav jih sploh ne uporabljamo? Kolikokrat pustimo luči prižgane v praznih sobah? Kako pogosto iz navade odpremo hladilnik in vanj strmimo, kot da se bo hrana čudežno spremenila v nekaj bolj zanimivega?
Varčevanje z energijo ni nekaj zapletenega ali nedosegljivega. Ni treba, da čez noč postanemo popolni minimalisti ali si omislimo solarne panele na strehi (čeprav tudi to ni slaba ideja). Dovolj je, da začnemo z majhnimi koraki. Ugasnimo luči, kadar jih ne potrebujemo. Ne puščajmo električnih naprav v stanju pripravljenosti. Uporabljajmo naravno svetlobo čim dlje. Kuhajmo s pokrovko na loncu, da se voda hitreje zavre. Oblecimo si dodaten pulover, namesto da takoj povečamo gretje.
Vsak prihranjen kilovat šteje. Ne le, da s tem zmanjšamo račune za elektriko, temveč tudi prispevamo k manjšemu obremenjevanju okolja. Varčevanje z energijo pomeni več svežega zraka, manj onesnaženja in bolj zdravo prihodnost za vse nas.
Varčevanje z energijo in trajnostni razvoj
Ko razmišljam o varčevanju z energijo, se ne morem izogniti širši sliki – kaj to pomeni za prihodnost, za nas, za naše otroke. Energija ni neomejen vir, vsaj ne takšna, kot jo danes večinoma uporabljamo. Če jo trošimo nepremišljeno, s tem ne škodimo samo svojemu računu za elektriko, ampak celotnemu planetu. In tu pride v igro trajnostni razvoj.
Združeni narodi so oblikovali 17 trajnostnih razvojnih ciljev (SDG), ki jih je svet sprejel kot smernice za bolj pravično in trajnostno prihodnost. Med njimi je en cilj, ki še posebej izstopa, ko govorimo o varčevanju z energijo – Cilj 7: Dostopna in čista energija.
Ta cilj ne govori le o tem, da bi morali vsi imeti dostop do elektrike, ampak predvsem o tem, da moramo energijo pridobivati in uporabljati na bolj pameten način. Danes še vedno velik del sveta deluje na fosilna goriva, ki so eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe. Če ne spremenimo svojih navad in ne zmanjšamo potratne rabe energije, bomo potrebovali vedno več elektrarn, več surovin, več izpustov … in kroga škode ne bomo nikoli prekinili.
Varčevanje z energijo v času negotovosti – še bolj pomembno kot kdajkoli prej
V zadnjih letih smo priča izjemno nestabilnim razmeram, ki močno vplivajo na energijo in našo prihodnost. Svet se spreminja hitreje, kot smo si kdajkoli predstavljali. Ena kriza še ni mimo, ko že pride naslednja – geopolitične napetosti, inflacija, energetski šoki, nepredvidljivi politični premiki.
Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump se odmika od politik zelenega prehoda, kar pomeni manjši pritisk na globalno zmanjšanje emisij in potencialno več vlaganj v fosilna goriva. Vojna v Ukrajini je pokazala, kako hitro lahko energetski trgi postanejo nestabilni in kako ranljiva je Evropa, kadar je odvisna od uvoza. Cene energentov so se v zadnjih letih povzpele do skrajnih vrednosti, kar je privedlo do bolečih podražitev za gospodinjstva in podjetja. In potem je tu še Kitajska, ki v nasprotju s politiko razogljičenja gradi termoelektrarne skoraj vsak dan.
V tem kaosu je vedno več glasov, ki pravijo, da zdaj res ni pravi čas za drastično zmanjševanje emisij in da bi se morali najprej stabilizirati, preden resno razmišljamo o zeleni prihodnosti. To je do neke mere razumljivo – ko ljudje skrbijo za osnovno preživetje, težje sprejemajo dolgoročne cilje.
Ampak ravno zaradi te nepredvidljivosti je varčevanje z energijo danes pomembnejše kot kdajkoli prej. Če je energija draga, nestabilna in politično izredno občutljiva, potem je naš edini smiselni odziv to, da jo trošimo čim manj. Vsak prihranjen kilovat zmanjša našo odvisnost od zunanjih virov in zmanjša našo ranljivost v krizah.
Zdaj ni čas, da bi čakali na popolne rešitve ali upali, da bodo politiki nekako uredili vse za nas. Svet postaja vedno bolj kaotičen, a ravno zato moramo vzeti stvari v svoje roke – in začeti pri tistem, kar lahko nadzorujemo. Pri sebi, pri svojih navadah, pri svoji porabi energije. To ni le okoljsko vprašanje, ampak tudi vprašanje stabilnosti, odpornosti in dolgoročne varnosti.
Kam nas pelje prihodnost energije?
Energetski svet, kot smo ga poznali, se hitro spreminja – in ne nujno v smer, ki smo si jo še pred nekaj leti predstavljali. Zeleni prehod, ki je bil dolgo časa glavna usmeritev številnih držav, se zdaj sooča z vedno večjimi izzivi. Namesto pospešenega prehoda na obnovljive vire smo priča zastoju in celo korakom nazaj.
Dragi in nestabilni viri energije so postali nova realnost. Cene energentov so v zadnjih letih podivjale, nato se nekoliko umirile, a ostajajo nepredvidljive. Vsaka geopolitična napetost ali ekonomska kriza lahko znova povzroči šok na trgu. Tudi Evropa, ki si je prizadevala za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina, zdaj išče alternative, ki pogosto vključujejo fosilna goriva iz drugih držav, namesto da bi se v večji meri usmerila v obnovljive vire.
Poleg tega postaja jasno, da prehod na 100 % čisto energijo ni tako enostaven, kot so si nekateri predstavljali. Tehnološki razvoj gre naprej, a infrastruktura in zmožnost shranjevanja obnovljivih virov ostajata omejena. V času, ko bi morale države vlagati v izboljšanje omrežij, se mnoge raje obračajo k “staremu” – ponovno se začenjajo odpirati termoelektrarne, čedalje več držav ne želi več zapirati premogovnih obratov, proizvodnja nafte in plina še naprej raste.
Na drugi strani pa imamo Kitajsko, ki gradi termoelektrarne hitreje, kot jih Evropa sploh lahko zapira. To odpira ključno vprašanje: če ena stran sveta še vedno povečuje emisije, ali ima potem sploh smisel, da druga stran zavira industrijo in obremenjuje gospodarstvo s stroški prehoda? To je dilema, ki je v zadnjem času vedno glasnejša, saj mnogi menijo, da bi morali najprej stabilizirati gospodarstvo in energijo, preden nadaljujemo z zelenim prehodom.
A realnost je, da se svet ne bo ustavil in čakal na “pravi trenutek”. Potrebujemo energijo – zdaj in v prihodnosti. Vprašanje pa je, ali se bomo pripravljeni prilagoditi novim razmeram ali bomo ostali ujeti v začaranem krogu dragih in nepredvidljivih energentov.
Ena stvar pa ostaja jasna: kdor bo znal porabiti manj energije in jo uporabljati pametneje, bo v prihodnosti v veliko boljši poziciji. Čeprav je prehod na obnovljive vire danes bolj zapleten, kot smo pričakovali, ostaja varčevanje z energijo ena redkih stvari, ki jo imamo popolnoma pod nadzorom. In to je tisto, kar bo v prihodnjih letih odločalo o tem, kdo bo energetsko neodvisen in kdo bo ostal ujet v nestabilnih svetovnih tokovih.
DŽ
