Če se bodo trenutne projekcije za novi večletni finančni okvir EU potrdile, bo Slovenija med največjimi poraženkami prihodnje evropske finančne razdelitve. Po informacijah, ki jih je objavil Peter Žerjavič na podlagi poročanja Euractiva in internega dokumenta Evropskega parlamenta, bi Slovenija skupaj z Irsko izgubila največ, in sicer okoli 13 odstotkov sredstev. To ne pomeni le suhe številke v bruseljski tabeli, ampak manj denarja za kohezijo, manj prostora za regionalni razvoj, manj naložb v infrastrukturo in večji pritisk na slovenski proračun.
Prav zato je toliko bolj nerazumljivo, da Roberta Goloba ni bilo na neformalnem srečanju voditeljev EU 23. in 24. aprila na Cipru, kjer je bila prihodnja finančna perspektiva izrecno del razprave. Vabilo predsednika Evropskega sveta Antónia Coste je jasno napovedalo razpravo o geopolitiki in večletnem finančnem okviru, po koncu srečanja pa je Costa poudaril, da je razprava izoblikovala pomembne usmeritve za nadaljnje korake. To je torej bilo točno tisto politično okolje, kjer se ne sprejemajo še končne pravne odločitve, se pa postavljajo izhodišča, zavezništva in razmerja moči, ki kasneje odločajo o milijardah.
Golobova odsotnost zato ni nepomembna protokolarna podrobnost, ampak politična napaka. Matej Lahovnik je povsem upravičeno opozoril, da bodo Sloveniji po teh projekcijah najbolj zmanjšali evropska sredstva prav v času, ko predsednika vlade ni bilo na vrhu, kjer se stvari neformalno usklajujejo. Njegov očitek je preprost in težko izpodbiten: v evropski politiki ne zmaguje tisti, ki pozneje doma pojasnjuje, da še ni bilo formalnega sklepa, ampak tisti, ki je za mizo, ko se ustvarja politični okvir prihodnjega kompromisa.
Tu pride v ospredje tudi prispevek Janeza Janše, ki ga ni mogoče kar odpraviti z zamahom roke. Janša je javno opozoril, da se je doslej trikrat pogajal za sedemletni evropski proračun in da so bili vsebinski premiki oziroma dejanski dogovori doseženi prav na neformalnih srečanjih, formalni Evropski svet pa jih je nato le potrjeval. To ni nepomembna politična opazka, ampak argument iz izkušenj nekdanjega predsednika vlade, ki je bil v takšnih pogajanjih neposredno udeležen. Ko nekdo s tovrstno izkušnjo pove, da se ključni premiki zgodijo že prej, na neformalni ravni, bi morala to sedanja oblast vzeti skrajno resno.
Še več: Janša je opozoril tudi na uradno izjavo Antónia Coste, da je razprava voditeljev že izoblikovala pomembne usmeritve za nadaljnje korake pri pripravi sedemletnega proračuna EU. S tem je neposredno razbil argument vlade, da je šlo zgolj za neobvezujočo izmenjavo mnenj brez posebne teže. Res je, dokončnega dogovora tam ni bilo. Vendar nihče, ki razume evropsko odločanje, ne more resno trditi, da so tovrstna srečanja politično nepomembna. Prav tam se pogosto določi, kdo si bo pozneje izpogajal več in kdo bo ostal praznih rok.
Vlada Republike Slovenije se je branila z razlago, da so bila slovenska stališča na vrhu “slišana” in da se prava pogajanja šele začenjajo. Toda to je tipičen birokratski odgovor za domačo uporabo. Mala država, kot je Slovenija, si ne more privoščiti lahkotnosti v trenutku, ko ji po izračunih grozi največji rez med članicami. Ko gre za denar, iz katerega se financirajo ceste, vodovodi, razvojne regije, kmetijstvo in lokalni projekti, predsednik vlade ne bi smel manjkati. Posebej ne takrat, ko predsednik Evropskega sveta sam pove, da je bilo srečanje namenjeno oblikovanju nadaljnjih usmeritev.
Če se bo ta 13-odstotni minus za Slovenijo v nadaljnjih pogajanjih res ohranil, bo to eden največjih političnih porazov Golobove vlade na evropskem parketu. In odgovornost bo težko prevaliti na kogarkoli drugega. Ne bo dovolj reči, da še ni bilo formalnega sklepa. Ne bo dovolj reči, da je nekdo drug zastopal slovenska stališča. Vprašanje bo zelo preprosto: zakaj slovenskega premierja ni bilo tam, kjer se je pripravljal okvir za razdelitev skoraj dveh bilijonov evrov prihodnjega evropskega proračuna?
Janšev prispevek k tej razpravi je zato bistven v eni točki: opozoril je na nekaj, kar sedanja oblast skuša relativizirati — da se resne evropske bitke ne dobivajo šele na formalnem glasovanju, ampak veliko prej, v političnih pripravah, neformalnih usklajevanjih in osebni prisotnosti voditeljev. Če Slovenija tam nima odločne in aktivne prve figure, potem v Bruslju ne nastopa kot država, ki se bori za svoj delež, ampak kot država, ki upa, da bo zanj nekdo drug poskrbel namesto nje. In to je morda najnevarnejši del celotne zgodbe.
MR
