V tej zgodbi je treba najprej odrezati meglo in začeti pri nečem, kar je nesporno. Robert Golob je 17. marca 2023 ustanovil Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora pri predsedniku vlade, ta povezava z Niko Kovač pa ni govorica, ampak uradno objavljeno dejstvo na strani vlade. To pomeni, da Nika Kovač ni bila le zunanja komentatorka političnega prostora, ampak oseba z neposredno, formalizirano povezavo do predsednika vlade in njegovega posvetovalnega kroga.
Drugo trdo dejstvo je stanje z Dušanom Smodejem. V zadevi Fotopub je bila zoper njega vložena obtožnica, ki ga bremeni spolnega nasilja, omogočanja uživanja prepovedanih drog in telesnih poškodb, letos pa je bilo po več kot letu dni poročano tudi, da mu je bila obtožnica vendarle vročena in da je bil vložen ugovor. To torej ni več zgolj internetna afera, ampak primer, ki je vstopil v formalni sodni postopek.
Tretji del zgodbe je politično in družbeno najbolj občutljiv. Obstajajo medijske navedbe, zlasti v Nova24TV, ki rišejo osebne in socialne povezave med krogom Inštituta 8. marec ter ljudmi iz kroga Smodeja oziroma Fotopuba. Med takimi navedbami se omenjajo Julita Kropec in drugi akterji, pri čemer Nova24TV iz teh imen gradi tezo o širšem krogu znanstev in prepletanja. Te navedbe so relevantne kot medijsko objavljene trditve, niso pa enake uradno dokazanim dejstvom ali sodnim ugotovitvam.
In tukaj je jedro problema. Ko imaš na eni strani uradno potrjeno povezavo med predsednikom vlade in eno ključnih aktivističnih figur, na drugi strani pa odprt, hud kazenski primer okoli Fotopuba ter dodatno še medijsko objavljene trditve o socialnih stikih med posamezniki iz teh krogov, javnost upravičeno ne sprejme več enostavne razlage, da gre za nepovezane zgodbe. Javnost začne sklepati, da gre za isto urbano-politično okolje, kjer se ljudje poznajo, si odpirajo vrata in nato ob neprijetnih vprašanjih hitro postavijo obrambni zid. To morda še ni dokaz zarote, je pa dovolj za resen dvom v čistost razmerij.
Najslabše pri vsem skupaj pa je, da se v takih primerih standardi očitno spreminjajo glede na to, kdo je vpleten. Če bi šlo za politično nezaželeno omrežje, bi že precej tanjše indicije zadoščale za tedne moralne panike in naslovov o “povezavah”. Ko pa vprašanja letijo proti progresivnemu aktivističnemu in političnemu krogu, nenadoma poslušamo o previdnosti, niansah in tem, da nič ni dokončno. Previdnost je seveda pravilna, a mora veljati za vse enako. Če ne velja, to ni več načelnost, ampak dvojni standard.
Zato bistveno vprašanje ni samo, ali obstaja ena sama fotografija, en sam klic ali en sam zaseben stik. Vprašanje je širše: ali v Sloveniji obstaja vpliven krog, v katerem se politika, aktivizem in kulturniška scena preveč udobno prekrivajo, da bi javnost še verjela v popolno nepovezanost. Ko uradna oblast sodeluje z aktivističnimi figurami, okoli njih pa mediji opisujejo dodatne socialne vezi do ljudi iz razvpitih primerov, bi bila edina razumna reakcija popolna transparentnost. Ne užaljenost. Ne izmikanje. Ne pridige o morali. Ampak jasen odgovor: kdo koga pozna, kdo s kom sodeluje in kje se konča aktivizem ter začne omrežje vpliva.
Najbolj uničujoče za zaupanje javnosti ni niti ena sama povezava. Uničujoč je občutek, da se v Sloveniji za nekatere kroge vedno najde mehkejši kriterij, več časa, več razumevanja in manj neizprosnih vprašanj. In prav to je razlog, da ta zgodba tako močno odmeva: ker ljudje ne vidijo le posameznega primera, ampak vzorec. Vzorec bližine, vpliva in zaščite. Dokler tega vzorca ne razbijejo jasna, preverljiva pojasnila, bo sum ostal. In za demokracijo je že to dovolj slabo.
MR
