Vladni oglas o “nižjih položnicah” v domovih za starejše je politično udaren, a številke v njem odpirajo precej bolj neprijetno vprašanje: koliko denarja so oskrbovanci izgubili zato, ker sistem ni začel veljati takrat, ko bi lahko? Vlada najprej uvede nov prispevek, potem pa kot svoj dosežek prodaja “prihranke”, ki so prišli z večletnim zamikom.
Dejstva so jasna. Po prvotni ureditvi, sprejeti decembra 2021, bi se ključne pravice dolgotrajne oskrbe začele uporabljati že 1. januarja 2023, vlada pa je leta 2022 sama pojasnila, da je začetek izvajanja zamaknila na 1. januar 2024. Nato je novi zakon ZDOsk-1 postopno uvedbo raztegnil še naprej, tako da je pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji začela veljati šele 1. decembra 2025.
Medtem ko je koalicija zamikala pravice, je od 1. julija 2025 začela pobirati nov prispevek za dolgotrajno oskrbo: 1 % bruto plače od delavca, 1 % bruto plače od delodajalca, 1 % neto pokojnine od upokojenca ter 2 % od osnove za samozaposlene in kmete. Z drugimi besedami: denar se je začel pobirati prej, polni učinek za oskrbovance v domovih pa je prišel šele pozneje.
Najbolj brutalno pa je, da je vlada sama pokazala konkreten primer, iz katerega je mogoče narediti izračun. Ministrstvo je 7. januarja 2026 objavilo primer položnice, kjer je znesek padel z 1.323,20 € na 861,92 €, kar pomeni 461,28 € mesečne razbremenitve. To je isti tip številke, s katerim se danes oblast promovira kot rešitelj oskrbovancev.
Zdaj pa bistvo. Če se vzame politično zaokrožen izračun 462 € na mesec in obdobje treh let, se dobi točno 16.632 €. Če pa se uporabi natančen uradni primer ministrstva, torej 461,28 €, znaša izgubljena razbremenitev v 36 mesecih 16.606,08 €. V obeh primerih je sporočilo isto: govorimo o več kot 16.600 evrih izgubljenega prihranka v enem samem reprezentativnem primeru, s katerim se vlada danes sama hvali.
Tu je tudi ključno pojasnilo zaradi natančnosti: ni mogoče pošteno trditi, da je vsak oskrbovanec izgubil popolnoma enak znesek, ker so bile oskrbnine in kategorije oskrbe različne. Lahko pa se upravičeno reče, da vladni lastni primer pokaže izgubo več kot 16.600 €, če bi bila enaka razbremenitev na voljo že od leta 2023, namesto da je prišla šele konec leta 2025 oziroma na položnicah januarja 2026.
Zato je jedro zgodbe preprosto: vlada je najprej zamaknila sistem, potem je začela pobirati nov prispevek, nato pa je začela predstavljati pozne učinke tega istega sistema kot velik uspeh. Politični slogan o “nižjih položnicah” se zato sesuje ob lastnih številkah: če bi sistem tekel pravočasno, bi bili številni svojci in oskrbovanci finančno razbremenjeni bistveno prej.
MR
