V javnih nastopih in vladnih komunikacijah aktualna koalicija vztrajno trdi, da je prav ona “prva zagrizla v jabolko dolgotrajne oskrbe” in da je uveljavila sistem, ki ga ljudje potrebujejo. A to preprosto ni res – gre za zgodbo, ki jo je treba razčistiti z dejstvi, ne s PR-sporočili.
📜 Prava začetek: Janez Janša in zakon o dolgotrajni oskrbi
Dolgotrajna oskrba kot sistemska pravica ni nastala z današnjo koalicijo – nastala je že z Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), ki ga je državni zbor sprejel v poletju 2023. Ta zakon je temelj celovite uredbe dolgotrajne oskrbe v Sloveniji in je bil pripravljen mnogo prej, kot si želi sedanja vlada pripisati zasluge.
Zadoščati je treba poudariti:
-
1. januarja 2024 je stopila v veljavo prva pravica – pravica do oskrbovalca družinskega člana, ki predstavlja pravno podlago za vključitev družinskih oskrbovalcev v sistem. Ta je bila del ZDOsk-1 že ob sprejetju.
-
1. julija 2025 naj bi se začele izvajati pravice dolgotrajne oskrbe na domu, e-oskrba in drugi elementi, uveden pa je bil tudi prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
-
1. decembra 2025 pa so pravice do dolgotrajne oskrbe v institucijah in denarni prejemki dejansko postale dostopne.
To pomeni, da temelj celotnega sistema izvira iz predlaganega in sprejetega zakona leta 2023 – in ne iz sedanjega mandata. Aktualna vlada je zgolj obračunala uvedbo in izvedbene postopke zakona, ki je nastal že davno pred njenim nastopom.
💸 Koliko denarja sta ljudje zaradi zamika izgubili?
Ker se sistem v celoti uveljavlja šele v letu 2025–2026, se je zgodil občuten zamik dostopa do pravic, ki bi se morali začeti uporabljati že leta 2023. Če bi morali ljudje prejemati pravice do dolgotrajne oskrbe že od 1. januarja 2023, kot je bilo predvideno v izvirnem zakonu, bi se zgodilo naslednje:
📌 Denarni vpliv za povprečnega oskrbovanca:
Če bi se pravice (vključno z denarnimi prejemki ali kritjem stroškov institucionalne oskrbe) uveljavile že leta 2023, bi posamezni oskrbovanec v treh letih lahko prejel velike vsote storitvenih ali denarnih pravic, ki so zdaj zaradi zamika odložene ali delno izgubljene.
Z izjavo, da bi posameznik lahko prejel denarne pravice ali kritja že od 2023 do 2025, nekateri ocenjujejo kumulativne iznose v tisočih evrih na osebo, če upoštevamo stroške institucionalne oskrbe, storitev na domu in denarne prejemke, ki so zdaj vezani na uveljavitev sistema od konca leta 2025. (Ocenni izračuni niso javno centralizirani, vendar izračuni na terenu pri različnih scenarijih kažejo, da lahko tri leta zakasnitve pomenijo več tisoč evrov manj v žepih posameznika.)
📈 Prispevek dolgotrajne oskrbe – še en dodaten udarec po žepu
Aktualna vlada je sistem, ki ga je sprejel že Janez Janša 2023, nadgradila z uvedbo obveznega prispevka za obvezno zavarovanje dolgotrajne oskrbe – od 1. julija 2025 dalje. Ta prispevek je po zakonu obvezen in predstavlja dodatno obremenitev na plače: 1 % za zaposlenega in 1 % za delodajalca, skupaj torej 2 % od bruto plače.
Takšna obvezna dajatev pomeni:
-
višje stroške dela,
-
manj neto kupne moči posameznikov,
-
in zmanjšano razpoložljivo dohodnino za ljudi, ki že tako težko dohajajo rast stroškov.
Čeprav koalicija govori o pravičnosti in novem socialnem stebru, je ta prispevek dejansko nova obremenitev, ki se je zbirala brez prizadetja realno dostopnih pravic za ljudi v času, ko bi že morali biti upravičeni do teh pravic.
NE popolna prenova, ampak zamik in dodatno breme
Resnica je jasna:
➡️ Prava sistemska ureditev je nastala že v mandatu Janeza Janše s sprejetjem Zakona o dolgotrajni oskrbi 2023.
➡️ Sedanja vlada je odložila polno uveljavitev pravic in uvedla nove prispevke, ki ljudi finančno bremenijo.
➡️ Koliko denarja so ljudje izgubili zaradi zamika? Vsaj tisoče evrov na posameznika v smislu neprejetih pravic in odlog kritja stroškov.
Če se koalicija hvali, da je prva “zagristi v jabolko dolgotrajne oskrbe”, je to polresnica, ki prikriva ključne dejstva o izvoru zakona in resničnih finančnih učinkih na ljudi.
Pravica do dolgotrajne oskrbe je temeljna socialna pravica – nobena vlada si je ne sme prisvajati kot svoj “lastni dosežek”, še posebej, če so ljudje zaradi njenih zamud in politik finančno slabše od tistih, ki bi jih moral zakon zaščititi že pred leti.
MT
