Avtor kolumne (Vid Mlakar) opisuje, da se mandat aktualne koalicije izteka z občutkom, da je zdravstveni sistem po njegovem mnenju v slabšem stanju kot prej, čeprav država ni več v izrednih razmerah pandemije. V besedilu izpostavi predvsem razkorak med predvolilnimi obljubami in stanjem na terenu, kjer naj bi ljudje težje prišli do osnovne obravnave, kot so jim obljubljali.
Kot enega najbolj zgovornih simbolov navaja obljubo, da bi pacienti prišli do specialista v 30 dneh, realnost pa po njegovem opisu obrača logiko na glavo: v 30 dneh je težko priti že do osebnega zdravnika, posledično pa se breme preliva na urgence in druge točke, kjer bi morale čakalne dobe ostati kratke. Ob tem navede še trditev, da je 250.000 žensk (nad 13 let) brez dostopa do ginekološke oskrbe, in doda razmislek o širših posledicah takšnih vrzeli v primarnem zdravstvu.
V nadaljevanju kolumna poskuša razložiti, zakaj naj bi se stanje poslabšalo. Jedro razlage je ideološko upravljanje sistema, kjer naj bi bile rešitve podrejene vztrajanju pri državnem monopolu. Kot pomembno točko avtor opiše začetek mandata z ministrom Danijelom Bešičem Loredanom in njegovo idejo tako imenovanih “stresnih testov” – to je pristopa, da se sistem “zalije z denarjem”, plača posege in s tem izmeri maksimalno zmogljivost. Avtor trdi, da tak pristop v državnem sistemu ne deluje, ker so motivacije drugačne: zdravniki v javnih zavodih naj ne bi imeli neposredne spodbude, da bi zaradi “sistemskega priliva” delali več, saj se dodatno financiranje ne prelije nujno v njihovo delo ali nagrado.
Avtor nato opiše, da je bil minister zamenjan, in ostro kritizira, kako je bil politično “odložen”, ter kot naslednico omenja Valentino Prevolnik Rupel. Njeno ozadje predstavi kot dolgoletno delovanje znotraj državne uprave, kar v besedilu uporabi kot argument, da sistemskih prelomov ni pričakovati, temveč nadaljevanje istega modela upravljanja.
Posebej izpostavi potezo, ki jo razume kot utrjevanje državnega monopolizma: prepoved delovanja zdravstvenim zavarovalnicam in podržavljenje dodatnega prostovoljnega zavarovanja. Po avtorjevem opisu so ljudje pričakovali cenejši in učinkovitejši model, a naj bi se “zbudili” v sistemu, ki je postal obvezen in tudi dražji. To linijo argumentacije poveže s širšo tezo, da država ne deluje brez stroškov in da se v praksi “provizija” pobere drugače – skozi obvezne prispevke in proračunske tokove.
V besedilu nato sledi bolj polemičen del, kjer avtor navaja, da je vlada “napovedala vojno zdravnikom”, in kot primer navede kampanje ter poskuse omejevanja dela zdravnikov pri več delodajalcih. Opiše, da je bil zakon sprejet, a ga je ustavno sodišče razveljavilo (avtor temu doda svojo interpretacijo razlogov in posledic). V tej točki argument zaključi z opozorilom, da veliki sistemi reagirajo počasi, zato se posledice današnjih potez vidijo z zamikom – in da se bo kopičenje bolnikov, ki čakajo, po njegovem le še stopnjevalo.
V zaključku avtor besedilo jasno preusmeri v predvolilno presojo: sprašuje, komu dati podporo, in trdi, da nadaljnja podpora trenutni koaliciji pomeni “dokončno” poglabljanje krize javnega zdravstva. Omeni tudi Prebiliča in izpostavi, da po njegovem ne predstavlja alternative, ter zagovarja smer več konkurence in manj diskriminacije med javnimi in zasebnimi izvajalci (v kontekstu plačevanja storitev prek ZZZS).
MR
