8.11.2022 je bila obletnica smrti najboljšega slovenskega športnika vseh časov Leona Štuklja, ki je umrl leta 1999, le štiri dni pred 101. rojstnim dnem. Rodil se je v Kandiji pri Novem mestu, nanj pa je imel odločujoč vpliv novomeški Sokol, vanj se je vpisal leta 1907, ko je dopolnil devet let. Leta 1924 je na olimpijskih igrah osvojil dve zlati medalji in dokončal študij prava, po končani športni poti pa je delal kot sodnik. Štukelj je bil po drugi svetovni vojni tarča komunističnega režima, tedanja oblast se ga je lotila z montiranimi sodnimi postopki in mu trajno prepovedala opravljati sodniški poklic – saj idejno, nazorsko in politično očitno ni ustrezal nazorom Komunistične partije.
Leon Štukelj je nastopil na sedmih velikih tekmovanjih in skupno osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Njegova zbirka bi zagotovo bila še obsežnejša, če bi se Kraljevina Jugoslavija udeležila iger v Los Angelesu leta 1932. Športne slave je bil znova deležen šele po ustanovitvi nove, demokratične države Slovenije, navaja Wikipedija, ki ga zasluženo navaja za najboljšega slovenskega športnika vseh časov. “Bil je prva slovenska svetovna športna zvezda. Povsod je bil izjemno cenjen, razen v Sloveniji v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve,” je povedal dr. Ivan Čuk, eden od soavtorjev knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. Po besedah publicistke in soavtorice knjige Alenke Puhar je jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba Ozna Štuklja označila za modro gardo in belogardista. Vendar je Puharjeva prepričana, da nobena od teh trditev ni točna, saj je Štukelj vso vojno preživel kot izrazito nevtralna oseba so zapisali na nova24tv.si
V knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, katere tretji soavtor je dr. Aleks Leo Vest, je med drugim navedeno, da je bil Štukelj dvakrat zaprt. Prvič jeseni 1943, ko so partizani prikorakali v Novo mesto. Po nekaj dneh je bil izpuščen in premeščen v delovni oz. kazenski bataljon. Drugi kazenski pregon pa se je začel leta 1945, ko je bila zoper Štuklja vložena ovadba po zakonu o kaznovanju prestopkov in zločinov zoper slovensko narodno čast. Približno en mesec je ostal v priporu, na koncu je bil oproščen – vendar pa je bil med drugim deležen prepovedi opravljanja svojega poklica in opravljanja raznih funkcij v društvih in organizacijah. Podatki v knjigi izvirajo iz arhivskega gradiva, mnogo pisanja pa je tudi doprinos samega Štuklja. Avtorji osvetljujejo delovanje totalitarnega sistema in partijske elite, ki je več desetletij Štuklju oteževala življenje.
“Zgolj zaradi mednarodne pomembnosti je Štuklju tudi nova slovenska država izkazala vsaj del časti, ki mu je pripadala kot najboljšemu slovenskemu športniku vseh časov – seveda ob skrbnem nadzoru in cenzuri medijev, da kdo ne bi javno poudarjal njegovega demokratičnega političnega prepričanja in krivice, ki mu je bila prizadeta z montiranimi sodnimi postopki in njihovimi posledicami, ki so trajale nekaj manj kot pol stoletja skoraj vse do njegove smrti. In ves ta čas je bil pod nadzorom VOS, OZNA, SDV ali kakor koli že imenujemo vse te podružnice nekdanje komunistične politične policije, ki je vse nas spremljala desetletja in desetletja,” je leta 2020 v Dnevniku pojasnil dr. Čuk, ki je prav tako avtor knjige Prevarani sokoli.
Štukelj je bil desetletja izbrisan iz slovenskega zgodovinskega spomina
Ob 120-letnici njegovega rojstva je v Časniku o Štuklju pisal tudi upokojeni profesor ekonomije in kolumnist Andrej Tomelj, ki je v Časniku dodal podatek, da je bil Štukelj tudi član rotarijancev, simpatizer kraljeve vojske in angleški agent – pripadnik SOE (?). “Problem je seveda v tem, da Štukelj, razgledani, svobodomiselni in pokončni človek ni sodeloval v tako imenovani narodnoosvobodilni borbi, ampak v nasprotnem taboru,” je pojasnil, zakaj v različnih virih o Štuklju najdemo ali izkrivljena in olepšana dejstva ali molk in sprenevedanje. “Po zmagi revolucionarjev zanj seveda ni bilo mesta v sodniških vrstah. Desetletja je bil izbrisan iz slovenskega zgodovinskega spomina, ne najdemo ga ne med športniki ne med obsojenimi četniki,” je še zapisal Tomelj, ki se mu zdi med drugim neverjetno, da bi se petinštiridesetletni civilist na Dolenjskem lahko izognil mobilizaciji – ali v partizansko ali domobransko ali četniško ali nemško vojsko. Štukelj je sicer bil mobiliziran in je bil za kratek čas pri partizanih.
Štukljeva hčerka Lidija Hauk je leta 2017 v intervjuju za časopis Večer povedala, da si je njen oče – potem ko so mu prepovedali sodniško delo – službo našel najprej v hotelu Orel, ki je bil takrat združen z Astorio, nato je do upokojitve delal kot pravnik v takratni trgovinski zbornici. Povedala je tudi: “Saj so ga prišli vabit, da bi spet delal na sodišču, a pogoj je bil, da vstopi v komunistično partijo. Tega pa ni želel.” Štukelj je torej pravi obraz komunizma spoznal že zelo zgodaj in ni hotel imeti nič s komunistično partijo. “Je že tako na tem svetu, da se oportunistom godi lepo, pokončnim ljudem pa so godijo krivice. Štukelj ni bil oportunist; v njegovih častitljivih letih so mu prišli naproti prevejani komunisti, se mu dobrikali in ga izkoristili v njim lastnem slogu,” je še zapisal Tomelj.
“Vse te reči sem poskušal razumeti in jih jemati s kar najmanjšo prizadetostjo. Že med vojno in takoj po njej mi marsikaj ni bilo jasno, nekatere stvari pa so mi bile popolnoma nerazumljive. Nerazumljiv se mi je zdel odnos do Stalina, vse to neobičajno navdušenje nad sovjetskim vodenjem, za katero se je v intelektualnih krogih dobro vedelo, kaj vse naj bi počenjali med obema vojnama in česa je bilo zmožno med njo,” je o povojnih časih v knjigi Prvih 100 let dejal Štukelj, ki zgodb sicer ni želel pogrevati so zapisali na nova24tv.si
