Janez Janša je dal intervju za poljski tednik Sieci

V intervjuju je bilo govora o pismu predsednika vlade evropskim voditeljicam in voditeljem o vladavini prava, o predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije, o prihodnosti Evropske unije, o ameriških volitvah, o medijih v postkomunističnih državah in o njegovi politični poti.

1. Vaše pismo evropskim voditeljem je sprožilo živahno razpravo. Kaj vas je spodbudilo, da ste ga napisali?

Ko smo julija na Evropskem svetu po dolgotrajnih pogajanjih dosegli dogovor o evropskem večletnem finančnem okviru in skladu za okrevanje, je bilo v to investiranega ogromno političnega kapitala. Evropski svet kot celota in vsak njegov član smo odgovorni za ta dogovor. Poskrbeti moramo, da bo končni sporazum v celoti skladen z julijskim dogovorom. To bo omogočilo, da se prične z alociranjem sredstev, ki jih države članice, evropsko gospodarstvo in državljani nujno potrebujejo.

Moje pismo je napisano v tem duhu.

“Je klic k razumu in poziv, da se zavemo resnosti situacije, ko je v dogovarjanju med Svetom, Komisijo in Evropskim parlamentom prišlo do odklona od julijskega sporazuma.”

In po mojem globokem prepričanju tudi od PEU. Naša skupna odgovornost je, da dosežemo, da bo končni dogovor sprejemljiv za vse države članice in bo v skladu z dogovorom, katerega »lastniki« smo člani Evropskega sveta. To pismo je tudi poziv k spoštovanju Pogodbe o EU in poziv k enaki obravnavi vseh držav članic, saj je na kocki obstoj EU, kot jo poznamo danes in v kakršno smo vstopili leta 2004. Brexit je bil zadnje opozorilo. Oblikovanje mehanizma, napačno poimenovanega vladavina prava, ki bi bil v nasprotju s PEU, pa je ekvivalent nekontroliranemu nuklearnemu topu, ki lahko EU dobesedno uniči. Ne v eni eksploziji in preko noči, ampak kos po kosu. Na tehtnici je torej mnogo več kot pa zgolj proračun EU in sklad za okrevanje.

2. Opozarjate, da se je Evropska unija oddaljila od svojih prvotnih idej in vizije, zaradi katerih je bila ustanovljena. Kako se je to zgodilo?

Vizija združene Evrope, ki jo je zasnoval Robert Schuman, temelji na vzajemnem priznavanju enakega dostojanstva, na sodelovanju za skupno dobro, ki zajema tudi dobro vsake sodelujoče države in na solidarnosti. S padcem evropskih komunističnih režimov je postala vizija celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj (Europe whole and free, and at peace with itself) uresničljiva. Postala je skupna zgodovinska naloga in odgovornost vseh evropskih narodov in držav.

Temelj te gradnje pa je še vedno spoštovanje drug drugega, spoštovanje dostojanstva vseh volivcev v vseh državah članicah in njihovih temeljnih odločitev in seveda, potrebno je tudi spoštovanje skupnih pogodbenih okvirov. Naj pri tem poudarim, da vladavina prava je in mora ostati temelj EU. Država, kjer politični sistem ne temelji na demokraciji in vladavini prava, namreč sploh ne izpolnjuje pogojev za članstvo.

3. Varšava in Budimpešta sta vložili veto. Odzivi večine zahodnih medijev so kritični.

Pogodbi o EU in o delovanju EU vsebujeta natančna določila o pravilih odločanja na posameznih vsebinskih področjih. Poljska in Madžarska sta pri odločanju ravnali v skladu s temi pravili oziroma sta napovedali, kakšno stališče imata. Njuno stališče je bilo že dolgo časa jasno in transparentno sporočeno. Glede na pravila odločanja je torej predsedstvo Sveta lahko ugotovilo, da v Svetu ni potrebne večine za sprejem vseh pravnih aktov, ki so potrebni, da bo julijski dogovor lahko udejanjen. Na podlagi določil v pogodbah lahko vsaka država članica vloži veto povsod, kjer je za skupno odločitev potrebno soglasje. Pravila odločanja veljajo za vse enako. Če temu ne bi bilo tako, bi šlo dejansko za kršitev načela vladavine prava pri odločanju v skupnih institucijah. Ta instrument je bil formalno ali neformalno uporabljen velikokrat doslej. Nizozemska npr. tako blokira korake k tesnejšemu sodelovanju z Ukrajino, Bolgarija začetek pogajanj o EU članstvu Severne Makedonije, Grčija je leta dolgo preprečevala članstvo Severne Makedonije v NATO in EU. Da ne omenim tega, da so volivci v Franciji in na Nizozemskem z referendumom zavrnili Ustavno pogodbo EU. Irska je sprva zavrnila Lizbonsko pogodbo ipd.

4. Menite, da bo del evropske javnosti Madžarsko in Poljsko zdaj napačno dojemal kot državi, ki povzročata težave in blokirata paket pomoči?

To je vsekakor načrt določenih krogov. Poglejte samo izjavo Sorosa. Namreč, preko ustvarjanja podobe grešnih kozlov ustvariti zadosten pritisk, da bi se ti dve državi vdali. Za EU je to izjemno slabo, ne glede na to, kaj si kdo misli. Pred nami je izjemno težko obdobje zajezitve pandemije, distribucije cepiva in gospodarskega okrevanja. Da o strateških izzivih za Evropo, kot so demografija in ilegalne migracije, niti ne govorimo. Zato znova pozivam vse, da čim hitreje najdemo rešitev, da lahko svoj čas in energijo usmerimo v izzive prihodnosti. Nemško predsedstvo Sveta EU po mojih informacijah v zadnjih dneh vlaga velike napore v iskanje rešitve in upajmo, da bo drugi polčas drame enako uspešen kot je bil prvi v juliju.

5. Slovenija bo predsedovanje Svetu Evropske unije prevzela julija prihodnje leto. Kako bo kot predsedujoča pristopila k temu problemu povezovanja proračuna z merili vladavine prava?

Slovenija bo dosledno zagovarjala vladavino prava in enaka merila za vse in povsod, tako doma kot v EU. Takšno je naše izhodišče tudi pri instrumentih Večletnega finančnega okvira in Sklada za okrevanje. Za to se bomo vedno zavzemali, brezpogojno, brez dvojnih meril. Vladavina prava pa ne sme biti oziroma po definiciji ni stvar vsakokratne politične večine, saj potem to ni več vladavina prava, temveč vladavina politične večine. Diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, temveč na politično motiviranih merilih, pač ni mogoče imenovati ‘vladavina prava’. Postopki s tem v zvezi morajo biti v skladu z Lizbonsko pogodbo.

6. Kaj vse to pove o prihodnosti Evropske unije?

Prihodnost Evropske unije v smislu njenega cilja, da prispeva k udejanjanju celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj, je v veliki meri odvisna tudi od spoštovanja dostojanstva volivcev in njihovih temeljnih odločitev v vseh državah članicah. Če temu ni tako, ne ustvarjamo Evrope, ki je v miru sama s seboj, saj z vsiljevanjem nekaterih mnenj, vizij in ideologij vanjo vnašamo notranji nemir.

Kulturni boj na panevropski ravni ne pripomore k enotnosti in harmoniji. Njegovi učinki so lahko zelo razdiralni. Njegov branik pa vendarle mora biti spoštovanje suverenosti držav članic, kar se tiče njihovih temeljnih izbir pri vprašanjih identitete in kulture. Po drugi strani pa morajo biti spoštovanje skupnega pogodbenega okvira, mej pristojnosti skupnih institucij, pravna in terminološka jasnost, pravna varnost in sodno varstvo tisti drugi, skupnostni branik pred tem, da bi se raznolika mnenja instrumentalizirala v smislu ideološkega boja na meddržavni in transnacionalni ravni. Dobro bi bilo, če bi se Evropa spomnila znanega reka Sv. Avguština: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas (v potrebnem enotnost, v dvomu svoboda in v vsem spoštljivost op.p.)

7. Ali imate vtis, da evropske elite ne razumejo položaja novih članic Evropske unije, ki so nekoč živele pod komunističnimi režimi?

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da nekateri sedanji zahodnoevropski politiki, elite, mediji in t.i. vplivneži niso dojeli globine problema, s katerim se srečujejo postkomunistične države. Papež sv. Janez Pavel II., Reagan, Kohl, Martens, Thatcherjeva, Mock … so dobro razumeli, zakaj je v resnici šlo pred tremi desetletji ob padcu železne zavese. Danes je zaradi zgodovinske distance in izgube zgodovinskega spomina to spregledano. Zaradi tega se resnično postavlja vprašanje, ali politične elite na zahodu sploh dojemajo politično realnost v postkomunističnih državah. Iz tega dejstva se rojevajo nesporazumi, kot je na primer mehanizem “vladavine prava”.

“Naj omenim samo absurden primer, da v slovenskem pravosodju še vedno sodijo osebe, ki so drastično kršile človekove pravice in temeljne svoboščine v komunističnem režimu. Ki so dosojale smrtno kazen ali odobravale ubijanje civilistov na meji med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Z njihovo pomočjo so Sloveniji leta 2014 dobesedno ukradli volitve.”

A kljub našim apelom nismo doživeli nobene resne reakcije EU institucij. Še več. Kršilci človekovih pravic javno grozijo, da bodo v primeru reform, s katerimi bi morali naše sodstvo pravzaprav šele postaviti na neodvisne temelje, klicali na pomoč EU.

8. Kot je zdaj videti, bo naslednji predsednik ZDA Joe Biden. Kako komentirate poraz Donalda Trumpa? Nekateri to vidijo kot začetek poraza “populistične politike” v Evropi?

Najprej, počakajmo na končen rezultat vseh pravnih procesov razglasitve volilnih rezultatov v ZDA. Ameriška demokracija je stara skoraj 250 let. V tem času je preživela kar nekaj težkih preizkušenj, tako glede svojih institucij kakor glede družbenega ustroja. Če se osredotočimo zgolj na negotovost volilnih rezultatov, so takšni učbeniški primeri 1876, 1824 in 1800. Ameriške demokratične institucije so se skozi zgodovino izbrusile, so trdne in odporne. Med njimi vlada institucionalno ravnotežje. Funkcionirajo v skladu z njihovo idejno osnovo.

Drug izziv, ki ga je razgalila povolilna situacija, pa je družben ustroj. Raziskave so pokazale, da je bilo mnogo zgodovinskih trenutkov, ko sta bila ameriški kongres in družba veliko bolj polarizirana kakor danes. Vendar, ljudje niso živeli drug proti drugem, temveč drug z drugim. To pomeni, da so si ljudje in politika prizadevali najti skupne imenovalce ter interese, na podlagi katerih so rešili izzive, s katerimi so se soočali.

“Danes pa vidimo zastrašujoče posnetke napadov ANTIFE, tudi na otroke in starostnike. Vidimo nasilno izključevanje zaradi idejne čistosti.”

V imenu tega je dovoljeno vse. V Evropi smo to že doživeli. V trenutku, ko je v družbi dovoljeno nasilje, ali pa ga opravičujemo v imenu oziroma zaradi politične ideje, imamo težavo.

Glede populizma pa je slednje vprašanje definicije, ki so si precej različne. Če populizem imenujemo dejstvo, da politik nagovarja ljudi, ki menijo, da jih politika do sedaj ni upoštevala, je to splošen političen trend in tako vsakega politika lahko imenujemo za populista. V kolikor pa s populizmom enačimo demagogijo z uporabo poenostavljenih in enoznačnih argumentov na kompleksne izzive, ki z obilico emotivnosti in ideologije nagovarja volivce, potem moramo današnje populiste iskati na levici in ne na desnici. ‘Identiteta levica’, ki temelji na kulturnem marksizmu, ustreza slednji definiciji. Trump kot fenomen pa ne, saj je med Scilo in Karibdo nalil čistega vina demagogom iz leve in desne. Trump je nasprotoval desnemu ekonomskemu institucionalnemu liberalizmu in nebrzdani globalizaciji, ki je v ZDA povzročila deindustrializacijo in zmanjševanje moči in vloge nižjega in srednjega razreda. Na levi pa se je Trump uprl ‘Identitetni levici’, ki targetira same temelje ameriške družbe: ustavo, zgodovinski spomin, vrednote, državne institucije in instrumente ter strateško kulturo.

In za konec – rezultat Republikanske stranke je odličen. Dobili so največ glasov v zgodovini, tako v absolutnih številkah, kakor tudi relativni odstotek temnopoltih in latinoameriških glasov. Prav tako so zmanjšali razliko v Predstavniškem domu, zmagali na mnogih guvernerskih in lokalnih volitvah, kot recimo v New Hampshire-u in Vermont-u. Če kaj, potem je desna sredina v vzponu, tako v ZDA, kakor v Evropi.

9. Ste politik, ki je pogosto izpostavljen ostrim napadom v medijih. Kako rešiti medijsko situacijo v nekdanjih komunističnih državah, kjer v medijskem “establišmentu” še vedno prevladujejo postkomunistični kadri?

V Sloveniji so bili v času totalitarne države novinarji družbeno politični delavci in kot taki večinoma glasni podporniki komunističnega režima. Kdor se je temu uprl, je občutil posledice. Žal se kljub demokratičnim spremembam v Sloveniji kot tudi nekaterih drugih nekdanjih komunističnih državah, kot pravilno ugotavljate, ni dosti spremenilo. Nekatere strukture preteklega režima v medijih (pa tudi sodstvu) so še vedno zelo žive. Kako si lahko drugače razlagamo dejstvo, da imajo stranke na levici brezkompromisno medijsko podporo ali pa celo sooblikujejo medijsko stvarnost? Morda na Poljskem ni znano, toda vrsta slovenskih novinarjev, tako iz nacionalne kot komercialne televizije, je kandidirala na listah za volitve levih strank in bila izvoljena, celo v Evropski parlament, ali pa so si novinarji v levih strankah našli službe kot svetovalci za odnose z javnostmi. Seveda je politikom na levici, kar se medijske podpore tiče, zato tudi mnogo lažje. Sam pa ne sodim med politike, ki bi sledili temu, kar pravi javno mnenje, temveč sledim temu, kar pravijo ljudje – volivke in volivci, ki so na zadnjih volitvah močno podprli prav Slovensko demokratsko stranko, ki jo vodim.

Slovenski medijski monopol omogoča in podpira dvojna merila, ki jih žal večkrat prakticirajo oziroma so jih prakticirali tudi državni organi.

“Tako se v Sloveniji pranje milijarde evrov za totalitarni režim v državni banki ne preiskuje in sankcionira, zaslišuje pa se predsednika parlamentarne komisije, ki je to odkrivala.”

Širjenje lažne slike o stanju v državi, kjer se drugim podtika svoja ravnanja in namene; napadanje in diskreditacija vsega, kar demokratično izvoljenim oblastem omogoča kakršnokoli medijsko, diplomatsko ali javno obrambo ter pozivanje napadenih, naj se ne branijo; ustvarjanje izrednih razmer za vsako ceno.

Vendar obstaja upanje. To upanje prinašata predvsem izobrazba in internet. Internet daje vsakemu posamezniku delček moči medija, kar v povezavi z znanjem in možnostjo takojšnjega preverjanja informacij močno omejuje doseg medijskih monopolov. Aktiven napor za skupno dobro in močan glas, glas brez lažne »politične korektnosti«,  glas vsakega posameznika proti hujskaštvu, ustvarjanju dodatnih izrednih razmer in neodgovornemu početju, lahko marsikaj spremenijo. Sodobno “zdravilo” za medijske monopole pa sta konkurenca v medijskem prostoru in svoboden internet. Brez konkurence v medijskem prostoru je demokracija samo privid.

10. Za vami je neverjetna politična kariera. Bili ste eden glavnih v boju za neodvisnost Slovenije, bili ste zaprti v komunističnem zaporu. Kasneje, leta 2014, ste bili po krivici obsojeni in  kasneje oproščeni s sodbo Ustavnega sodišča. Razmišljali ste o tem, da bi zapustili politiko. Kljub temu se še vedno borite … Kaj vas žene?

Tisti, ki so naročili agentom slovenske politične policije Udbe, da me 31. maja 1988 aretirajo, so povzročili moj vstop v slovensko politiko na način, da je bilo to pravzaprav nepovratno. Od takrat so me isti ljudje, ki so se iz nekdanjega politbiroja komunistične stranke posejali po institucijah države, sodstva in gospodarstva, želeli odstraniti iz političnega prizorišča na vse mogoče načine. Ni jim uspelo. Nasprotno, vse, kar so poskušali, me je še bolj utrdilo, da vztrajam. Slovenijo smo tri leta po tej aretaciji in politično-sodnemu procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, ki je v proteste proti komunistični diktaturi dvignil na noge večino naroda, uspešno osamosvojili. Prepričan sem, da bomo z vztrajnostjo Slovenijo končno tudi osvobodili vseh navlak totalitarne preteklosti.

Slovenska demokratska stranka, ki jo danes vodim, je v 30 letih samostojne države 20 let preživela v opoziciji. Brez moči, kjer bi lahko neposredno vplivali na razvoj dogodkov. A tretjino tega časa smo se v vladah in koalicijah, osebno sedaj vodim tretjo, vedno trudili, da bi se država enakomerno razvijala. Da bi Slovenci in državljani Slovenije živeli v blaginji. Da bi pravosodje sodilo po pravu in pravično. Da bi imeli zdravo demokracijo, ne pa kalifat, ki ga vodi globoka država. Moj cilj je vedno bil ustvarjanje pogojev, da mladi ne bi bežali iz domovine, temveč bi se v njo vračali in v njej ostali, ker bi lahko pod dobrimi pogoji ustvarjali svoj dom, družino in kariero. Verjamem v moč sodelovanja različno mislečih. Predvsem pa v slovenski narod in njegovo moč, saj je preživel v svoji zgodovini že hude preizkušnje. Verjamem tudi, da ima Slovenija vse pogoje, da postane izjemna Slovenija, prostor blaginje za vse, ki se trudijo in ne samo za nekatere, ki verjamejo, da so prvo razredni že po rojstvu. To lahko dosežemo, če bomo le sposobni sodelovati v skupno dobro in če nosimo domovino v srcu.

Človek, ki se je sposoben učiti,  pa z leti in izkušnjami pridobi tudi izostren občutek ter prične ločevati pomembne zadeve od nepomembnih. Zato mediji in njihovo ustvarjanje virtualne resničnosti name skoraj ne vplivajo, kar mi omogoča, da se odločam na podlagi vrednot in dejstev.

Preberite še:

MR